Veseli pokopališče v Săpânți (Merry Cemetery of Săpânța)

Uvod, ki očara, in univerzalna vrednost

V slikovitem kotu vzhodne Evrope, tam kjer se Karpati srečajo z veliko panonsko ravnico in kjer reka Tisa ločuje dva svetova, se nahaja kraj, ki kljubuje konvencijam pokopališč po vsej celini. Veseli pokopališče v Săpânți, okrožje Maramureș, ni zgolj preprost kraj počitka, temveč muzej na prostem umetnosti ljudske ustvarjalnosti, živa kronika skupnosti in, predvsem, globoko človeška izjava o načinu, kako življenje zasluži biti živeto in spominjano. Tukaj smrt ni oblečena v žalovanje, temveč v žive barve, v šaljivih verzih in v nepopustljivih resnicah, ki si jih le redke evropske kulture upajo izgovoriti na glas.

Za evropskega popotnika, navajenega na slovesnost zahodnih pokopališč — na negovane aleje pariškega Père Lachaise, na gotsko melanholijo angleških pokopališč ali na protestantsko strogost nemških — Săpânța predstavlja razodetje. Več kot 800 lesenih križev iz hrastovega lesa, pobarvanih v nezamisljivi »modri barvi Săpânța«, se dviga proti nebu kot živi panoji, vsak nosi portret pokojnika in pesem, napisano v prvi osebi, v arhaičnem narečju Maramureša. Ta kraj je francoska publikacija L'Express uvrstila med najlepša pokopališča na svetu, na Mednarodnem simpoziju o spomenikih pokopališčih leta 1998 v Združenih državah pa je bil uvrščen na prvo mesto v Evropi in na drugo mesto na svetu, za Dolino kraljev v Egiptu. Je nedvomno najbolj medijsko odmeven in prepoznaven kulturni simbol Maramureša, ki vsako leto pritegne približno 50.000 obiskovalcev iz 69 držav, od zahodnih turistov do azijskih romarjev v iskanju avtentične duhovnosti.

Univerzalna vrednost Veseli pokopališča je v njegovi edinstveni sposobnosti, da žalovanje spremeni v praznovanje življenja, da smrt obravnava ne kot dokončni konec, temveč kot naraven prehod, vreden, da se o njem pripoveduje s iskrenostjo, humorjem in poezijo. V Evropi, ki je pozabila govoriti o smrti, Săpânța ohranja živ odprt dialog z večnostjo, dialog, katerega korenine segajo v starodavna verovanja svobodnih Dakov, v pokopališke tradicije skupnosti, ki je bila stoletja izolirana med gorami, in v genialnost enega samega človeka, ki je znal kos lesa spremeniti v umetniško delo, sposobno čustvovati milijone.

Zgodovinske korenine in glavne evropske povezave

Zgodbe Veseli pokopališča ni mogoče razumeti zunaj kompleksnega zgodovinskega konteksta Maramureša, regije, ki je stoletja bila stičišče in soočenje velikih evropskih imperijev. Nahajajoč se na skrajnem severu današnje Romunije, na sotočju rek Săpânța in Tisa, manj kot kilometer od meje z Ukrajino, je občina Săpânța v času rojstva mojstra Stana Ioana Pătrașa leta 1908 pripadala Avstro-Ogrskemu, natančneje Ogrskemu kraljestvu, delu Habsburške monarhije. Ta pripadnost večnarodnemu in večverskemu imperiju je pustila globoke sledi v lokalni identiteti, ki so vplivale tako na arhitekturo kot na duhovnost skupnosti.

Zgodovinski Maramureš je bil skozi stoletja avtonomen romunski knežji dežel, dokumentarno izpričan že od 12. stoletja, ki je ohranil relativno avtonomijo pod vladavino Ogrskega kraljestva, nato Transilvanske kneževine in od 17. stoletja Habsburškega imperija. Ta avtonomija je omogočila ohranitev arhaičnih tradicij, med njimi tudi pojmovanje smrti, ki se razlikuje od tistega, ki ga je vsilila zahodna rimskokatoliška Cerkev. V 18. stoletju je verska politika Habsburžanov privedla do ustanovitve Romunske grškokatoliške cerkve, združene z Rimom, edinstvenega poskusa v vzhodni Evropi, s katerim je bil bizantinski obred ohranjen, a pod avtoriteto papeža. Duhovnik Grigore Rițiu, ki je navdihnil rojstvo Veseli pokopališča, je pripadal prav tej grškokatoliški skupnosti, skupnosti, ki jo je komunistični režim po letu 1948 mučil.

Širši evropski kontekst je bistven za razumevanje duha Săpânța. V nasprotju z zahodnimi kulturami, ki jih prevladuje romantična melanholija smrti — od srednjeveškega Danse Macabre, s plesi smrti, naslikanimi na zidovih pokopališč v Parizu, Baslu ali Lübecku, do baročnega »memento mori« — maramureška tradicija ohranja pogled, ki je bližji tistemu pozne antike. Grški zgodovinar Herodot je v 5. stoletju pr. n. št. poročal o Getih, da »se imajo za nesmrtne«, saj je bilo njihovo prepričanje, da ne umrejo, temveč gredo k najvišjemu božanstvu Zalmoxisu. Ta pojmovanje o nesmrtnosti, o smrti kot preprosti »spremembi bivališča«, je omenil filozof Platon in je navdušil antični svet s pogumom, s katerim so se Dakijci soočili s smrtjo. Raziskovalci so postavili hipotezo, da se je Stan Ioan Pătraș morda zavestno ali nezavedno navdihnil iz te starodavne tradicije »svobodnih Dakov«, prebivalcev Maramureša, ki jih Rimsko cesarstvo nikoli ni osvojilo, in so ohranili svojo identiteto in duhovnost nespremenjeno.

Vzporedno se tradicija šaljivih epitafov iz Săpânța uvršča v dolgo evropsko tradicijo ljudske pokopališke poezije. Pesniška oblika dveh verzov, imenovana »strigătură« v Maramurešu in »țipuritură« v sosednji deželi Oaș, je bila izvajana na porokah, praznikih in predvsem na pogrebih, kot sredstvo, s katerim je skupnost izražala svoja resnična, nefiltrirana čustva. Ta tradicija ima svoje sorodnike po vsej Evropi: v srednjeveški Franciji »fabliaux« satirične pokopališke pesmi; na Irskem »keening« — ritualni jok z elementi improvizacije in črnega humorja; na Balkanu »gusle« in pesmi o junaštvu umrlih. Kar naredi Veseli pokopališče edinstveno, je prenos te ustne tradicije v trajno materialno obliko, vklesano v hrast in pobarvano za večnost.

Druga raven evropske povezave, novejša in presenetljiva, je irska. Od leta 2009 je Săpânța prek pobude Irca Petra Hurleyja, ki je že več kot dve desetletji nastanjen v Romuniji, in skladatelja Shauna Daveyja, vstopila v kulturni dialog z Irsko. Davey, navdihnjen z epitafi na križih, je sestavil suito »Glasovi iz Veseli pokopališča«, delo za zbor in orkester, ki združuje irsko in maramureško ljudsko glasbo, s škotskim dudami in cerkvenim korom. Ta stvaritev je bila predstavljena v Romunskem ateneju v Bukarešti, v katedrali svetega Patrika v Dublinu in v okviru letnega festivala »Dolen pot do Veseli pokopališča« v Săpânți. Povezava med obema kulturama — obe izolirani, obe ohranjevalki močnih ustnih tradicij, obe zaznamovani z zgodovino odpora proti imperijem — dokazuje, da veseli duh smrti iz Săpânța globoko odmeva v drugih evropskih kulturah, ki so zavrnile sprejeti smrt kot tabu.

Arhitekturna mojstrovina in umetniška dediščina

Veseli pokopališče je v bistvu delo enega samega človeka, ki ga je nato nadaljevala dinastija ljudskih mojstrov, in predstavlja izjemen primer evropske naivne umetnosti, ki jo strokovnjaki uvrščajo med »art brut« ali »outsider art«. Stan Ioan Pătraș (1908–1977), rojen v družini s tradicijo obdelave lesa, je začel klesati hrastove križe že pri 14 letih. Do leta 1935 so bili ti križi tradicionalni, preprosti, brez napisov. Prelomni trenutek je prišel tistega leta, na predlog grškokatoliškega duhovnika Grigorija Rițiuja (1892–1969), učitelja romunščine in latinščine, ki mu je predlagal, naj razširi navpični del križa, da bo prostora za epitaf.

Prvi križ z epitafom sega v leto 1935 in obeležuje smrt mladeniča, ki se je utopil v Tisi, prijatelja mojstra. Od tega križa naprej se je začela tradicija, ki je preprosto vaško pokopališče spremenila v edinstven muzej na prostem na svetu. Pătraș je postopoma razvil svoj slog: križi so postali ožji, pojavile so se reliefne figure, leta 1936 pa je uvedel barvo, pridobljeno iz mineralnih pigmentov in naravnih veziv. Vsak križ je izdelan iz enega samega hrastovega debla, posekanega, sušenega in ročno obdelanega z dletom in nožem, v procesu, ki traja od šest mesecev do šest let, odvisno od zahtevnosti dela.

Prevladujoči vizualni element je »modra barva Săpânța«, intenziven odtenek azurne, ki je postal emblematičen in mednarodno prepoznan. Ta modra, verjetno pridobljena iz mešanic modrega kamna (bakrov sulfat) z rastlinskimi pigmenti, v lokalni tradiciji simbolizira nebo, upanje, svobodo in onstran, kamor odide duša. Na tej modri podlagi se odvija uveljavljena simbolna paleta: zelena predstavlja življenje, rumena plodnost in rodovitnost, rdeča strast, bela čistost duše, črna pa — smrt. Vsaka barva, vsak dekorativni motiv, vsak naslikan prizor ima svoj pomen, gradi kompleksen vizualni jezik, ki govori o vrednotah in prepričanjih skupnosti.

Zgornji del vsakega križa prikazuje pobarvan basorelief, ki predstavlja prizor iz življenja pokojnika — njegovo poklic, pomemben trenutek, način, kako je umrl — medtem ko se na razširjenem navpičnem delu razvija epitaf: pesem, napisana v prvi osebi, v arhaičnem maramureškem narečju, s fonetičnim pravopisom in glagolskimi oblikami, ki so izginile iz knjižnega jezika. Mnogi križi so pobarvani na obeh straneh: na eni je opisano življenje pokojnika, na drugi — vzrok smrti. Ta pripovedna struktura, ki združuje sliko in besedilo na dostopen in čustven način, približuje Veseli pokopališče srednjeveški ikonografski tradiciji »Biblia pauperum«, pa tudi sodobni umetnosti pripovednih instalacij.

Umetnost Stana Ioana Pătrașa se uvršča v evropski tok naivne umetnosti, ob umetnikih, kot sta Henri Rousseau v Franciji ali Alfred Wallis v Veliki Britaniji, a z dodatno dimenzijo: globoko človeško avtentičnost sporočila. Vsak križ je edinstven, osebno prilagojen, odraža osebnost tistega, ki ga spominjamo. Pătraș ni imel akademskega izobraževanja, a je razvil slog, ki so ga priznali in cenili etnologi, umetnostni zgodovinarji in mednarodni kritiki. Do svoje smrti leta 1977 je ustvaril približno 700 križev, s čimer je obe pokopališči v Săpânți spremenil v ansambel več kot 800 spomenikov pokopališke umetnosti.

Poleg križev je bil Pătraș vsestranski mojster ljudske umetnosti v lesu: izdeloval je vrče, žlice, rezljeno pohištvo, monumentalne maramureške portale in okrasil svojo hišo z barvnimi skulpturami. Njegova hiša, ki se nahaja približno 200 metrov od pokopališča, je po njegovi smrti postala Spominska hiša »Stan Ioan Pătraș«, muzej, ki ohranja izvirno delavnico, delovna orodja in osebne predmete, kar obiskovalcem omogoča razumeti ustvarjalni proces v njegovi intimnosti.

Legende, osebnosti in prelomni trenutki

Zgodba Veseli pokopališča je neločljivo povezana z osebnostmi, ki so jo ustvarile, in zgodovinskimi trenutki, ki so jo zaznamovali. Osrednja osebnost ostaja Stan Ioan Pătraš, preprost človek, globoko veren, zasidran v ljudski tradiciji, a odprt za inovacije. Na svojem križu, ki se nahaja ob vhodu v pokopališče, je pustil avtobiografijo v verzih, ki povzema njegovo celotno življenjsko filozofijo: »De cu tânăr copilaș / Io am fost Stan Ion Pătraș / Să mă ascultați oameni buni / Ce voi spune nu-s minciuni / Cîte zile am trăit / Rău la nime n-am dorit / Dar bine cît am putut / Orișicui mi-a cerut / Vai săraca lumea mea / Că greu am trăit în ea.« Ta križ, pobarvan od dveh njegovih učencev, Turde Toaderja Sepeja in Stana Vasileja Colțuna, po mojstrovi smrti, je duhovni in umetniški testament, ki zajema bistvo celotnega dela.

Duhovnik Grigore Rițiu, pobudnik ideje o razširitvi križev za epitafe, predstavlja drugo tragično osebnost te zgodbe. Učitelj romunščine in latinščine, romunski domoljub, delegat s pravico glasovanja na Veliki narodni skupščini v Alba Iuliji 1. decembra 1918, je Rițiu drago plačal za svojo navezanost na romunsko identiteto in na Grškokatoliško cerkev. Po vzpostavitvi komunističnega režima leta 1948 je bil grškokatoliški kult prepovedan, cerkve zaplenjene, duhovniki preganjani. Rițiuja so večkrat aretirali, prvič februarja 1945 zaradi »drže do nasprotovanja priključitvi Maramureša Sovjetski zvezi«, nato v naslednjih letih. Njegova žena, duhovnikova Laura Rițiu, bolna, je umrla v zaporu v Oradei 5. januarja 1954. Njegova hči Melania je bila aretirana skoraj eno leto. Kljub tem preganjanjem je pobuda duhovnika Rițiuja preživela in osvojila svet, kar dokazuje duhovno odpornost skupnosti proti zatiranju. Edini »žalostni« grob na pokopališču — nagrobni kamen iz črnega marmorja, brez pobarvanega križa — po poročanju pripada družini Rițiu, kot znak trajnega žalovanja za mučence.

Nadaljevalec Pătraševega dela je bil Dumitru Pop, imenovan Tincu (1955–2022), ki je vstopil v vajeništvo pri mojstru že pri 9 letih in ki je ob njegovi smrti leta 1977 imel 14 let. Pop Tincu je prevzel delavnico in spominsko hišo, vodil tradicijo naprej 45 let. Leta 2021 je bil počaščen z nazivom »Živi človeški zaklad«, priznanje vrednosti nesnovne kulturne dediščine, ki jo je predstavljal. Bil je ambasador maramureške kulture, predstavljal umetnost križev na razstavah od Tel Aviva do Varšave, od Tokia do Pariza, dajal intervjuje za New York Times, BBC in druge mednarodne publikacije. Ob njegovi smrti decembra 2022 je bila »modra barva Săpânța« opisana kot »temnejša, žalostnejša«, kar simbolizira izgubo ene dobe.

Danes tradicijo nadaljuje tretja generacija: Stan Ioan Pătraș Jr., pravnuk ustanovitelja in zet Dumitra Popa Tincuja, skupaj z Gheorghejem Stanom Colțunom in njegovo ženo Ano Mario. Sveto ohranjajo recept in tehniko, delajo izključno po naročilu, vsak križ je edinstven in osebno prilagojen. Proces ostaja enak: hrast se poseka pozimi, ko je sok umaknjen, nato se pusti sušiti več let, nato se izkleše in ročno pobarva, brez predhodnih skic, neposredno iz spomina in zgodbe družine pokojnika.

Epitafi sami so literarna dela v miniaturi, nekateri med njimi postali slavni in prevedeni v številne jezike. Križ »tašče« je verjetno najbolj citiran: »Sub această cruce grea / Zace biata soacră-mea / Trei zile de mai trăia / Zăceam eu și citea ea / Voi care treceți pă aici / Încercați să n-o treziți / Că acasă dacă vine / Iară-i cu gura pe mine / Da așa eu m-oi purta / Că-napoi n-a întoarce / Stai aicea dragă soacră-mea.« Ta epitaf, s svojim specifičnim črnim humorjem, je postal simbol brutalne iskrenosti, s katero săpânška skupnost gleda na človeške odnose. Drugi epitafi spominjajo na mladeniče, umrle v vojnah, na tiste, ki jih je preganjal komunistični režim, na izginule obrtnike, na neizpolnjene ljubezni, na legendarne pijančevanja ali na nenavadne kreposti, skupaj gradijo družbeno in čustveno kroniko vasi skozi skoraj stoletje.

Praktični vodnik za obisk in izkušnja današnjega turista

Obisk Veseli pokopališča je izkušnja, ki ostane v spominu vsakega popotnika, ne glede na njegovo kulturno izvor. Pokopališče je odprto vsak dan, od ponedeljka do nedelje, med 8.00 in 20.00, kar ponuja dvanajst ur svetlobe, v kateri je mogoče občudovati modre križe v vsej njihovi sijajnosti. Vstopnina znaša 10 lejev za odrasle in 5 lejev za otroke in učence, k čemur se doda fotografska taksa 10 lejev za tiste, ki želijo profesionalno fotografirati. Te skromne takse prispevajo k vzdrževanju spomenikov in podpiranju mojstrov, ki nadaljujejo tradicijo.

Pokopališče se nahaja v središču občine Săpânța, na dvorišču župnijske pravoslavne cerkve, na naslovu Strada Cimitirul Vesel št. 517. Kraj se nahaja približno 18 kilometrov zahodno od Sighetu Marmației, zgodovinske prestolnice Maramureša, in približno 4 kilometre od meje z Ukrajino, na levem bregu reke Tisa. Dostop je mogoč po državni cesti DN19, ki povezuje Oradeo s Sighetu Marmației, ali z vlakom do Sigheta, nato z avtobusom ali lokalnim taksijem. Iz Baia Mare je razdalja približno 85 kilometrov, iz Cluj-Napoca, najbližjega mednarodnega letališča, pa pot traja približno tri ure in pol z avtomobilom.

Popoln obisk traja med 45 minutami in dvema urama, odvisno od tega, koliko epitafov želite prebrati in fotografirati. Priporočljiv je prihod čim prej zjutraj, še posebej v poletni sezoni in ob koncih tedna, ko lahko pokopališče sprejme do 300.000 obiskovalcev letno in se lahko zgosti. Jutranja svetloba, ko sonce sije na modre križe, ponuja najboljše pogoje za fotografiranje in vzdušje mirne kontemplacije. Mnogi tuji turisti najamajo lokalne vodnike, da jim prevedejo in razložijo epitafe, pogosto odidejo z vlažnimi očmi, čeprav ob prihodu niso razumeli niti ene zloge v romunščini.

Le nekaj sto metrov od pokopališča se nahaja Spominska hiša »Stan Ioan Pătraș«, tradicionalna lesena hiša s hišo, dvoriščem in delavnico, kjer lahko obiskovalci vidijo mojstrova orodja, se lahko pogovorijo z nadaljevalci tradicije in lahko naročijo križ za bodočega pokojnika. V bližini, približno pet minut vožnje z avtomobilom proti zahodu, se dviga Samostan Săpânța-Peri, impresivna stavba, zgrajena od leta 1997 po vzoru starega samostana Peri iz 14. stoletja, ki se zdaj nahaja v Ukrajini. Cerkev samostana, zgrajena iz več kot 400 kubičnih metrov hrastovega in smrekovega lesa, ima 78 metrov visok zvonik — najvišjo leseno cerkev na svetu — in je prekrita z 12,5 kilograma zlata. Ta skupaj z Veselim pokopališčem tvori edinstven duhovni in kulturni kompleks, vrata med spodnjim in zgornjim svetom, med preteklostjo in sedanjostjo.

V avgustu, v bližini praznika Marijinega vnebovzetja, Săpânța gosti medkulturni festival »Dolen pot do Veseli pokopališča«, ki ga je leta 2009 začel Irec Peter Hurley. Teden dni so vasi Maramureša prizorišča koncertov ljudske glasbe, delavnic obrti, srečanj z umetniki in domačini, ki se konča s »Horo okoli Veseli pokopališča« in s suito »Glasovi iz Veseli pokopališča« irskega skladatelja Shauna Daveyja, ki jo izvaja 120 glasbenikov iz Romunije, Irske, Škotske in Španije. Ta festival, čeprav s skromnim financiranjem, je postavil Maramureš na kulturni zemljevid Evrope, kar dokazuje, da lahko avtentične tradicije postanejo mostovi med narodi.

Za tiste, ki želijo raziskovati globlje, lahko v Săpânți obiščete tudi tradicionalne vrtince na dolini Săpânța — ljudske hidravlične naprave za pranje volne in obdelavo platna —, bližnje Judovsko pokopališče z nagrobnimi kamni iz kamna, priča izginule skupnosti, in slap Šipot na dolini Nadoša. Agroturistične penzioni v okolici ponujajo nastanitev in tradicionalne maramureške obroke, kar omogoča popolno potopitev v kulturo regije, ki je kljubovala času.

Izkušnja obiska Veseli pokopališča presega preprosto turistično atrakcijo. Za mnoge obiskovalce, še posebej za tiste iz zahodnih kultur, zaznamovanih z zatiranjem čustev pred smrtjo, ta kraj predstavlja osvoboditev. Smeh pred smrtjo, iskrenost, s katero so izpostavljene pomanjkljivosti in kreposti odšlih, barva, ki premaga temo — vse to govori o ljudski modrosti, ki zavrača, da bi imela smrt zadnjo besedo. Vsak križ je lekcija človečnosti, opomin, da življenje, ne glede na to, kako minljivo je, zasluži biti živeto s strastjo in pripovedovano z resnico. V modri barvi Săpânța se zdi, da samo nebo spušča na zemljo, da objame tiste, ki so odšli, in da tistim, ki ostajajo, ponudi moč, da nadaljujejo, da se smejijo in da ljubijo, tudi pred najbolj neizogibno gotovostjo.

Veseli pokopališče je na koncu mojstrovina kulturne odpornosti Evrope, dokaz, da lahko v svetu, ki se nenehno spreminja, avtentičnost, iskrenost in ljudska umetnost preživijo in osvojijo srca ljudi z vseh celin. Je kraj, kjer vzhodna Evropa razkriva svojo globoko dušo, kjer osebna zgodovina postane univerzalna zgodovina, in kjer se smrt končno nauči tiste, ki živijo, živeti bolj polno.