Grad Peleș

Grad Peleș: Dragulj romunske krone in mojstrovina evropskega romantizma v srcu Karpatov

Nad mestom Sinaia, tam kjer se hitre vode reke Peleș spuščajo iz masiva Bucegi v Karpatih, se dviga ena najbolj očarljivih stavb Evrope 19. stoletja: Grad Peleș. Gledan s svojih teras, okrašenih s kipi in fontanami iz carrarskega marmorja, se zdi grad, kot da je iztrgan iz nemške pravljice, kamnita in rezana lesena struktura, ki združuje gotske stolpe, renesančne lože in fasade, okrašene z leseno čipko, v alpski pokrajini, vredni Švice ali Bavarske. Za evropskega popotnika Peleș ni le najbolj obiskan zgodovinski spomenik Romunije po gradu Bran, temveč pravi most med evropskimi civilizacijami: tukaj je nemška dinastija Hohenzollern-Sigmaringen dala Romuniji njenega prvega sodobnega kralja, Karla I., ta pa je med letoma 1873 in 1914 zgradil rezidenco, ki je bila hkrati prvi popolnoma elektrificiran grad v Evropi, laboratorij tehnične sodobnosti in izjava pripadnosti mladega kraljestva veliki družini evropskih dvorov celine. S preko 160 sobami, okrašenimi v slogih, ki segajo od nemške renesanse do hispansko-maverskega baroka, od art nouveauja do alpskega romantizma, in z zbirko več kot 60.000 dediščinskih predmetov — slik, podpisanih z El Grecom, Tizianom, Rembrandtom, Rubensom ali Gustavom Klimtom, več kot 4.000 orožij in oklepov evropskega in orientalskega izvora, vitraji iz Münchna, pohištvo iz Dunaja, Hamburga in Mainza — je Grad Peleș v bistvu muzej Evrope same, ohranjen v srcu Karpatov in ponujen svetu kot sestavni del svetovne kulturne dediščine.

Korenine zgodovine: Od nemškega kneza do Romunskega kraljestva in velikih evropskih imperijev

Zgodba gradu Peleș se začne veliko pred prvim kamnom. Leta 1866, potem ko so velike evropske sile — Francija Napoleona III., Rusija carjev in Kraljevina Prusija — po Pariški konvenciji odločile priznati združitev romunskih kneževin pod tujim knezom, so romunske politične elite za vladarja izbrale mladega kneza Karla iz Hohenzollern-Sigmaringena, častnika v pruski vojski in bratranca kralja Viljema I. Prusije. Prišel je v Romunijo maja 1866, prepotoval deželo in ostal globoko navdušen nad slikovito dolino Prahove. Vrnil se je tja avgusta 1866 in pokrajina mu je ostala v srcu. Ko je leta 1872 na Podu Neagului — kraju, ki je leta 1874, prav na njegovo pobudo, dobil ime Sinaia — kupil približno 1.000 hektarjev zemljišča na bregu reke Peleș, ni kupil le zemlje, temveč postavil temelje dinastiji. Karol I. je postal kralj Romunije leta 1881, po razglasitvi popolne neodvisnosti in preoblikovanju dežele v kraljestvo, Peleș pa je postal poletna rezidenca dinastije, ki je prek porok in zavezništva povezala romunsko kraljevo hišo z najslavnejšimi prestoli Evrope: Karlova mati Josephine iz Badna je pripadala katoliški veji hiše Baden; njegova žena Elisabeta iz Wieda je bila nemška princesa; njegova snaha Maria je bila hči vojvode Alfreda iz Edinburgha in velike kneginje Marije Aleksandrovne Ruske, torej vnukinja kraljice Viktorije Velike Britanije in carja Aleksandra II. Tako se je, ko se je princesa Maria iz Edinburgha 29. decembra 1892 poročila s prestolonaslednikom Ferdinandom, v Sinaii srečalo ne le dve usodi, temveč dve najmočnejši dinastiji sveta: Saxe-Coburg-Gotha in Hohenzollern, Velika Britanija in Rusija, s Kraljevo hišo Romunije na sredini.

Evropski kontekst gradnje je prav tako gost. Romunija je pravkar izšla iz neodvisnostne vojne (1877–1878) — v kateri je knez Karol osebno poveljeval romunskim enotam skupaj z ruskimi pri Plevni, ki je bila zavzeta novembra 1877 — Berlinski pogodbi iz leta 1878 pa je priznala popolno neodvisnost dežele. Za kralja, katerega prestol se je opiral na zavezništvo s centralnimi silami, Nemčijo in Avstro-Ogrsko, je bilo naravno, da njegova rezidenca nosi pečat nemške arhitekture. Pogodbe zavezništva — Pogodba o zavezništvu iz leta 1883 med Romunijo, Nemčijo in Avstro-Ogrsko — so bile obnovljene prav na gradu Peleș, leta 1892 in spet leta 1896, v kontekstu uradnega obiska cesarja Franca Jožefa I. Avstro-Ogrske, najpomembnejšega državniškega obiska, kar jih je kdaj gostila Sinaia. Za en dan, avgusta 1896, so bili Karpati priče srečanju dveh najstarejših imperijev Evrope: habsburškega, ki se je raztezal od Alp do Galicije in Bukovine, in mladega romunskega kraljestva, njegovega zaveznika na vzhodni meji »civilizirane Evrope« proti Osmanskemu imperiju in ruski ekspanziji. Ta obisk je leta 1906 določil ureditev Cesarskega apartmaja na Peleșu, pripravljenega za drugi prihod starega cesarja ob obletnici 40 let Karlove vladavine — obisk, ki se žal ni nikoli zgodil.

Sama gradnja se je začela leta 1873 in je bila zaznamovana z ambicijo vladarja, ki ga ni bilo mogoče zadovoljiti. Prvi povabljeni arhitekt, profesor dunajski Wilhelm von Doderer iz Politehnične šole na Dunaju, je kralju predstavil tri projekte, navdihnjene z renesančnimi francoskimi gradovi ob Loari in stavbami na Ringstrasse na Dunaju — iste modele, ki so navdušili monarhe srednje Evrope, od Loire do Dunaja. Karol I. jih je vse tri zavrnil leta 1876, jih označil za brez izvirnosti in predrage. Njegovo mesto je prevzel Nemec Johannes Schultz, sprva njegov asistent na gradbišču, rojen v Lembergu (danes Lvov), ki je predlagal skromnejšo, a bolj prilagojeno rešitev strmemu terenu in proračunu. Temeljni kamen je bil položen 10./22. avgusta 1875, na svečani slovesnosti, pod katero je bilo zakopanih več deset zlatih kovancev po 20 lejev — prvi romunski kovanci s podobo Karla I. — skupaj z dvema zapečatenima pergamentoma v steklenih in svinčenih ceveh. Stavba je bila uradno odprta 7. oktobra 1883, vendar so se dela nadaljevala v zaporednih fazah do leta 1914: francoski arhitekt Émile André Lecomte du Noüy, učenec slavnega Eugèna Viollet-le-Duca, je leta 1890 izvedel Mavrsko dvorano; češki arhitekt Karel Liman je prevzel koordinacijo od leta 1893/1896, postavil osrednji stolp visok 66 metrov, dokončal Dvorano časti leta 1911 in na istem posestvu zgradil grad Pelișor (1899–1902) za prestolonaslednika Ferdinanda in Marijo ter Foișor, nekdanjo kraljevo lovsko hišo. Med letoma 1908 in 1911 sta po načrtih Limana in Bavarcev Ferdinanda von Tierscha — svetovalca kralja Ludvika II. Bavarskega, istega kralja, ki je zgradil nori Neuschwanstein — dokončali Dvorano orožja in dekoracijo Florentinske dvorane. V letih 1911–1914 je bila terasa okrašena z doprsnimi kipi rimskih cesarjev, na jugovzhodnem krilu pa je Liman in dunajski dekorater Bernhard Ludwig načrtoval Svetovalnico. Skupni stroški celotnega posestva, izračunani v tistem času, so dosegli približno 16 milijonov zlatih lejev, kar je danes enakovredno več kot 120 milijonom evrov — ogromna vsota za novo državo, ki je govorila o Karlovi ambiciji, da Romunijo zasidra v kulturni in tehnični eliti Evrope.

Arhitekturna mojstrovina: Dialog z velikimi slogi Evrope

Gledan od zunaj je Grad Peleș lekcija zgodovine evropske arhitekture 19. stoletja, stavba, v kateri se nemški romantizem in historizem — isti tok, ki je dal Neuschwanstein v Bavarski, Miramare pri Trstu ali gradove ob Renu — srečuje z italijanskimi, francoskimi, švicarskimi in orientalskimi vplivi. Prevladująči slog je nemški neorenesančni, ki ga je Karol I. namerno izbral, da bi priklical svoje izvore iz hiše Hohenzollern-Sigmaringen, fasade pa so posejane z gotskimi stolpi z ostrimi kovinskimi fialami, balkoni s kiparskimi balustradami, odprtimi ložami in sedmimi nivoji teras v italijanskem neorenesančnem slogu, okrašenimi s kipi, stebri in fontanami. Notranje dvorišče kaže saške vplive, s fasadami v slogu fachwerk in ročno poslikanimi alegoričnimi freskami, ki spominjajo na severnoevropsko alpsko arhitekturo. Osrednji stolp, visok 66 metrov, je viden od desetin kilometrov in je bil v svojem času znak sodobnosti v še vedno divji pokrajini. Celoten kompleks — Peleș, Pelișor, Foișor, Stražarsko krilo, Ekonomat, Kraljeve hleve, Električna centrala in Vila Šipot — tvori kraljevo posestvo, ki se razteza na stotine hektarjev, obdano z bukovimi in smrekovimi gozdovi, z vrtovi, ki so jih uredili evropski krajinski arhitekti, vključno s fontano, ki jo je leta 1894 izdelal Pietro Axerio iz florentinskega marmorja.

Kar pa Peleš ločuje od kateregakoli drugega evropskega gradu, je njegova notranjost: vesolje 160 sob (nekateri viri navajajo 168), vsaka zasnovana kot »potovanje« v drugo civilizacijo ali obdobje, prava antologija umetniških okusov kozmopolitskega dvora. Dvorana časti, glavna sprejemna dvorana, navdušuje z dvojno višino, leseno oblogo iz rezane orehovega lesa z basreliefi in kipci ter premičnim steklenim stropom, električno ali ročno upravljanim — tehnično novost, ki je gostom kralja omogočala, da so poleti občudovali jasno nebo, presenetljiv element, vreden najbolj prefinjenih salonov Evrope. Mavrska dvorana, delo francoskega arhitekta Lecomte du Noüyja, je dragulj v hispansko-mavrskem slogu, navdihnjen z Alhambro v Granadi: pozlačeni arabski štukaturi, geometrijski mozaiki, niše z arkadami v obliki podkve in notranja fontana iz carrarskega marmorja, kopija kosa iz Kaira, medtem ko je bilo pohištvo prineseno iz Damaska in Kaira — evocacija Osmanskega imperija in evropske fascinacije nad Orientom. Florentinska dvorana, ali Veliki salon, ponovno ustvarja vzdušje renesančne italijanske palače: kasetiran, rezbarjen in pozlačen strop iz lipovega lesa, dva velika svečnika iz muranskega stekla, marmorna tla in portreti družine Medici in beneških dožev, ki spominjajo na dinastijske vezi sredozemske Evrope. Svetovalnica je presenetljivo podobna eni od dvoran mestne hiše v Luzernu, Švica — napotilo na demokracijo in švicarsko treznost v prostoru, namenjenem državnim odločitvam. Turški salon skriva zbirko turških in perzijskih medeninastih posod, kraljeva spalnica pa je osvetljena s kristalnim lestrom iz češke kristalne steklarne. Kraljeva knjižnica, z redkimi knjigami v usnju, pozlačenimi črkami, skriva skrivna vrata za knjižno polico, skozi katera se je kralj lahko diskretno premikal v zasebne apartmaje, vitraji oken pa prikazujejo gradove Sigmaringen in Hohenzollern v Nemčiji — rojstni kraj dinastije. Koncertna dvorana skriva čembalo iz leta 1621, izdelan v Antwerpnu, in orgle Rieger, gledališče gradu, s 60 sedeži in kraljevo ložo, pa je bilo okrašeno po skicah Gustava Klimta, mojstra dunajskega secesijskega sloga.

Zbirke gradu so bogastva, ki tekmuje z zbirkami velikih evropskih muzejev. Kraljeva galerija vsebuje izvirna dela, podpisana z El Grecom, Zurbaránom, Murillom, Velázquezom, Tizianom, Tintorettom, Rembrandtom, Rubensom, Van Dyckom, Carpacciom, Rafaelom, Bruegelom, Correggiom, Tiepolom, Jacques-Louisom Davidom ter deli Gustava in Ernsta Klimta — zbirka, ena najbolj prefinjenih v srednji in vzhodni Evropi, ki jo je zbral Karol I., velik ljubitelj umetnosti, in so jo nadaljevali njegovi nasledniki. Dvorane orožja, urejene med letoma 1903 in 1911, hranijo več kot 4.000 evropskih in orientalskih kosov iz 14.–17. stoletja — oklepe, čelade, meče, sablje, samostrele, puške — z oznakami znanih delavnic, kot so Solingen, Toledo, Saint-Étienne, Lazzaro Lazzarini ali Peter Danner, absolutna zvezda pa je popoln oklep za konja in viteza, tipa Maximilian, težak približno 80–100 kg, edinstven v Romuniji. Zbirka je izhajala iz dveh jeder: orientalsko orožje, ki ga je mladi knez Karol kupil pri 23 letih na svojem potovanju v Alžirijo leta 1862, in orožje, podedovano od očeta, kneza Karla Antona iz Hohenzollern-Sigmaringena, zadnjega suverenega kneza hiše Sigmaringen, iz Arsenal gradu Hohenzollern v Nemčiji. Dunajski strokovnjak Julius Ernst Scheurer je bil zadolžen za dopolnitev zbirke z nakupi na dražbah in zasebnih zbirkah po vsej Evropi. Skupaj grad skriva več kot 60.000 dediščinskih predmetov: slike, kipi, zgodovinsko pohištvo iz delavnic v Mainzu, Münchnu, na Dunaju in v Hamburgu, tapiserije, orientalske preproge, srebrnino, porcelan, vitraje, izdelane v delavnicah Zettler v Münchnu, redke knjige in rokopise. S svojo oporoko je Karol I. podaril celotno zbirko romunskemu ljudstvu — gesto redke plemenitosti, ki je Peleš spremenil v nacionalni in evropski zaklad.

Tehnološko je bil grad v ospredju Evrope. Poleg tega, da je bil prvi popolnoma elektrificiran grad na kontinentu — imel je lastno električno centralo, zgrajeno na bregu reke Peleș, eno prvih hidroelektrarn v Evropi, nameščeno leta 1884 in razširjeno leta 1897 — je Peleš že od leta 1883 užival centralno ogrevanje, ki ga je namestil poljski izumitelj Franciszek Rychnowski, ki je za to delo prejel zlato medaljo za zasluge I. razreda od kralja Karla I., sistem centralnega sesanja prahu, notranje dvigalo in premični strop Dvorane časti. Francoski tisk ga je imenoval »najsodobnejši grad v Evropi svojega časa«. Gradbeni materiali so bili večinoma romunski — prod iz reke Prahove, kamen iz masiva Piatra Arsă, les iz gozdov doline Prahove, opeka, žgana na gradbišču — medtem ko je bila delovna sila kozmopolitska: italijanski zidarji, nemški in madžarski tesarji, Albanci in Grki v kamnolomu, Turki pri žganju opek, Romuni pri zemeljskih delih.

Legende, osebnosti in prelomni trenutki: Grad kot priča evropske zgodovine

Grad Peleș nosi v svojih kamnih spomin na osebno tragedijo, ki mu je dala ime. Karol I. in Elisabeta iz Wieda sta imela eno samo hčerko, Marijo — ljubkovano Măriuca — rojeno leta 1870, ki je umrla aprila 1874, stara le tri-štiri leta, premagana s škrlatinko. V deliriju vročine naj bi otrok prosil svojega očeta: »Želim iti v Sinaio, piti vodo iz Peleșa«. Objokani Karol I. je to zadnjo željo spremenil v osebni impulz: novo ime gradu je dal po imenu najljubše reke svoje hčerke, gradnja poletne rezidence v Sinaii pa je postala poklon spominu izgubljenega otroka. Legenda pravi, da je kralj v gradnji gradu videl »zibelko svoje dinastije, nacionalne dinastije« — in res, leta 1893 se je na Peleșu rodil bodoči kralj Karol II., prvi monarh dinastije, rojen na romunskih tleh, in prvi krščen v pravoslavnem obredu. Leta 1921 se je na Foișorju, sosednji rezidenci, rodil kralj Mihaj I., zadnji suveren Romunije.

Druga osebnost, ki je zaznamovala usodo gradu, je bila kraljica Elisabeta, Karlova žena, znana v literarnem svetu pod psevdonimom Carmen Sylva. Pesnica, prozaistka in spominkarka je objavljala verze in zgodbe v več evropskih jezikih, na Peleșu pa je ustvarila pravi kulturni salon, sprejemala pisatelje, glasbenike in umetnike iz vse Evrope. Legende gradu — nekatere prepletene s tradicijo »Bele dame« (Weiße Frau) hiše Hohenzollern, duh, vezan na nemško dinastijo, ki je napovedoval nesreče — se prepletajo s spominom na kraljico, ki je rada preživljala noči ob branju in pisanju v svojih apartmajih, oblečena v bele obleke, v vzdušju romantične melanholije. Kraljica Marija, njegova snaha, vnukinja kraljice Viktorije in carja Aleksandra II., je bila prav tako »kraljica umetnica«: slikarka, pesnica, ustvarjalka mode in pokroviteljica »Umetniške mladine«, gibanja začetnikov romunskih umetnikov. Zanjo in za Ferdinanda je Karol I. zgradil Pelișor (1899–1902), bolj intimni grad v slogu art nouveau, edini takšne vrste v Romuniji, z Spalnico in Zlato sobo, s pohištvom, ki ga je zasnovala sama kraljica, in s pergamentnim rokopisom, ki ga je Marija leta 1906 podarila Ferdinandu. Po smrti kraljice Marije, 18. julija 1938, je bilo njeno srce, po impresivni slovesnosti, položeno v Zlato sobo Pelișorja, pod zastavama Romunije in Velike Britanije, kjer počiva še danes.

Prelomni trenutki evropske zgodovine so se odločali med zidovi tega gradu. 3. avgusta 1914 je v Svetovalnici — podobni tisti mestne hiše v Luzernu — potekal Svet krone, ki ga je sklical kralj Karol I., da bi odločil o vstopu Romunije v prvo svetovno vojno, ki se je začela le nekaj dni prej, z atentatom v Sarajevu in nemško vojno napovedjo Franciji. Čeprav je Karol I., zvest zavezništvu s centralnimi silami — Nemčijo, Avstro-Ogrsko in Osmanskim imperijem —, podpiral takojšnji vstop v vojno, je Svet z ogromno večino glasoval za nevtralnost, edini, ki je podprl kraljevo stališče, je bil Petre P. Carp. Na mizi sveta so bile razstavljene pogodbe zavezništva, vključno s tisto, obnovljeno na Peleșu leta 1896 v prisotnosti Franca Jožefa. Romunija je v vojno vstopila šele 27. avgusta 1916, na strani Antante, na Svetu krone v Cotroceni. Prav na Peleșu je potekal tudi Svet krone leta 1925, julija 1931 pa je tukaj potekala zadnja kraljeva poroka v zgodovini Romunije: poroka princese Ileane z nadvojvodo Antonom iz Habsburško-Lorraine — zveza, ki je simbolično povezala mlado romunsko kraljestvo z najstarejšo cesarsko dinastijo Evrope, hišo Habsburg.

Po smrti Karla I., 27. septembra 1914 — ki se je zgodila prav v gradu, ki ga je tako ljubil — je Peleš gostil kraljeve pogrebne slovesnosti in ostal poletna kraljeva rezidenca do prisilne abdikacije kralja Mihaja I., 30. decembra 1947. Leta 1948 so komunisti nacionalizirali posestvo, leta 1953 pa je bil grad odprt kot državni muzej. Med letoma 1975 in 1990 je Nicolae Ceaușescu prepovedal javni dostop, posestvo spremenil v strogo nadzorovano protokolno območje; pravijo, da so muzeologi prestrašili zakonca Ceaușescu s pripovedovanjem, da naj bi se v notranjosti gradu nahajala človeku nevarna goba, v resnici pa je šlo za gobo, ki je napadala lesene tramove zaradi vlage. Po revoluciji decembra 1989 sta bila Peleș in Pelișor ponovno vključena v turistični obtok. Februarja 2007, po petih letih pogajanj, je bila lastnina vrnjena Kraljevi družini Romunije — ena redkih restitucij blaga, zaplenjenega s strani komunističnega režima — grad pa je ostal državni muzej, ki ga upravlja Ministrstvo za kulturo, kraljeva družina pa ga najema od države. Kralj Mihaj I. se je vrnil na Peleš junija 2008 in tam živel do svoje smrti, 5. decembra 2017. 10. maja 2016, ob dnevu neodvisnosti in ob 150. obletnici obstoja dinastije, je osebni prapor prestolonaslednice Margarete prvič po skoraj 70 letih zaplapolal na najvišjem jamboru gradu.

Praktični vodnik za obisk: Izkušnja današnjega popotnika

Grad Peleș se nahaja približno 1,5 kilometra severozahodno od središča mesta Sinaia, na nadmorski višini približno 800–1.000 metrov, na Aleji Peleș št. 2, okrožje Prahova. Sinaia je dostopna z vlakom iz Bukarešte (postaja Severna železnica) v približno uri in pol, potovanje po dolini Prahove pa je že samo po sebi slikovita izkušnja, po zgodovinski poti, ki povezuje prestolnico s Transilvanijo, mimo gradu Bran in srednjeveškega mesta Brașov. Z avtomobilom se iz Bukarešte po DN1/E60 pride v približno dveh urah, iz železniške postaje Sinaia pa se lahko povzpne bodisi s taksijem bodisi peš, skozi mestni park, v sprehodu približno 15–40 minut, odvisno od tempa.

Program obiskovanja za leto 2026 je od srede do nedelje, ponedeljek in torek sta zaprta zaradi konzervacije: sreda med 10:00 in 17:00, od četrtka do nedelje pa med 9:15 in 17:00. Dostop poteka po urnih intervalih — sreda: 10:00–12:45, 12:45–14:30, 14:30–16:00; četrtek–nedelja: 9:15–11:00, 11:00–12:45, 12:45–14:30, 14:30–16:00 — zadnje vstopnice se prodajajo ob 15:45, zadnji vstop pa je ob 16:00. Pozor: v obdobju od 2. novembra do 1. decembra 2026 bo Grad Peleș zaprt zaradi generalnega čiščenja in preventivne konzervacije (Pelișor pa med 28. septembrom in 3. novembrom 2026). Od 3. decembra 2025 se vstopnice kupujejo izključno prek spleta, na platformi bilete.peles.ro, ali na samopostrežnih plačilnih terminalih SelfPay v območju, ki meji na oba spomenika — ni več blagajn z operaterjem. Vstopnice so osebne in vezane na urni interval; jih ni mogoče prestaviti ali vrniti, dostop pa poteka po vrstnem redu prihoda, v intervalu, za katerega je bila kupljena vstopnica. Za zaščito izjemne dediščine je dnevna zmogljivost omejena na 2.000 obiskovalcev za Grad Peleș in 1.500 za Pelișor, kar naredi rezervacijo nekaj dni — ali celo tednov — vnaprej nuizogibno v poletni sezoni in ob koncih tedna.

Cene obiskovanja odražajo možnosti poti. Osnovni ogled, ki vključuje pritličje gradu — Dvorano časti z njenim premičnim stropom, Mavrsko dvorano, Turški salon, Dvorano orožja in Florentinsko dvorano — stane 50 RON za odrasle, 25 RON za upokojence in 12,5 RON za otroke, učence in študente (z izkaznico), imetniki kartice Euro <26 pa uživajo enako znižano ceno 12,5 RON. Ogled, ki vključuje pritličje in prvo nadstropje — kjer se nahajajo Kraljeva knjižnica s skrivnimi vrati, Cesarski apartma, Koncertna dvorana in gledališče, okrašeno po Klimtu — stane 100 RON za odrasle, 50 RON za upokojence in 25 RON za učence in študente, popolni ogled, ki doda še drugo nadstropje, pa stane 150 RON, oziroma 75 RON in 37,5 RON. Otroci, mlajši od 7 let, imajo brezplačen vstop, učenci, mlajši od 18 let, pa uživajo brezplačnost v času šolskih počitnic. Vodniki so vključeni v ceno, na voljo so ogledi v romunščini — ob sredah urnik med 10:30 in 15:30, od četrtka do nedelje pa med 9:45 in 15:15 — pa tudi v tujih jezikih. Priporočena dolžina obiska je 1,5–2 uri. Ob vstopu obiskovalcem ponudijo copate za enkratno uporabo za zaščito originalnih lesenih tal iz 19. stoletja; udobna in ravna obutev je močno priporočljiva, temperature v notranjosti pa ostajajo hladne tudi poleti, glede na nadmorsko višino približno 1.000 metrov. Fotografiranje za osebne namene je dovoljeno na zunanjosti in v notranjih prostorih, ob upoštevanju muzejskih pravil; uporaba stativov je prepovedana.

Le približno 300 metrov od Peleșa, na istem kraljevem posestvu, se nahaja Grad Pelișor — »Mali Peleș« — intimna rezidenca kralja Ferdinanda in kraljice Marije, z edinstvenimi interierji v slogu art nouveau v Romuniji, z Zlato sobo in Salonem zlata, kjer počiva srce kraljice Marije. Pelișor ima ločeno vstopnico in program (isti urnik: sreda–nedelja, ponedeljek in torek zaprto), kombinacija obeh gradov pa ponuja popolno sliko življenja na romunskem dvoru in umetniških okusov obdobja, ki je povezalo Bukarešto z Londonom, Dunajem in Parizom. V neposredni bližini se nahaja tudi Samostan Sinaia, ki ga je v 17. stoletju ustanovila kraljeva družina, tako da lahko cel dan posvetimo kraljevi dediščini doline Prahove.

Grad Peleș ostaja, več kot 140 let po otvoritvi, to, kar je bil za Evropo vedno: kraj, kjer se nemška, italijanska, francoska, švicarska in orientalska zgodovina prepletajo v eni sami stavbi, kjer je prvi kralj Romunije sanjal, da bo prinesel prihodnost v srce gora, in v kateri vsaka soba, vsaka podrobnost — od zlatih kovancev, zakopanih pod temeljnim kamnom, do steklenega stropa, ki se odpira proti nebu — pripoveduje o državi, ki je znala, že od samega začetka, uveljaviti kot del velike družine evropskih narodov. Za današnjega popotnika obisk Peleșa ni le izlet v lep grad, temveč srečanje s skupnim spominom Evrope same.