Samostan Hurezi (Horezu)

Uvod, ki očara, in univerzalna vrednost

V srcu Oltenije, tam, kjer se gorovje Căpățânii dvigajo proti nebu in kjer mir široke kotline moti le pesem huhurezov — teh nočnih sov, katerih klic je dal ime kraju — se dviga ena najlepših stvaritev evropske umetnosti s konca 17. stoletja: Samostan Hurezi, znan tudi kot Samostan Horezu. Nahaja se v vasi Romanii de Jos, le nekaj kilometrov severno od mesta Horezu in približno petdeset kilometrov zahodno od Râmnicu Vâlcea, ob državni cesti DN 67, ki povezuje Râmnicu Vâlcea s Târgu Jiu. Ta fundacija predstavlja ne le najpomembnejšo stvaritev kneza mučenika Konstantina Brâncoveanuja, temveč tudi edinstven spomenik v svetovni kulturni dediščini, vpisan leta 1993 na prestižni UNESCO Seznam svetovne dediščine.

Za evropskega popotnika, ki prvič stopi skozi masivna lesena vrata, okovana z železom in ohranjena v svoji izvirni obliki iz 17. stoletja, je izkušnja osupljiva. Pred očmi se razgrne arhitekturni ansambel izjemne skladnosti in eleganca, ki združuje tisočletno bizantinsko tradicijo z rafiniranostjo italijanske renesanse in razkošjem baroka, v sintezi, ki so jo umetnostni zgodovinarji upravičeno poimenovali »valaška renesansa« ali »romunska renesansa«. UNESCO je z vpisom tega spomenika leta 1993 uradno priznal tisto, kar so evropski popotniki in učenjaki vedeli že stoletja: Samostan Hurezi je mojstrovina človeškega ustvarjanja, izjemna po čistosti in ravnovesju svoje arhitekture, po bogastvu vklesanih detajlov, po obravnavi verskih kompozicij, po votivnih portretih in po delih dekorativnega slikarstva.

Univerzalna vrednost tega kraja pa ni omejena le na njegovo umetniško razsežnost. Samostan Hurezi je živi priča epohe, ko je bila jugovzhodna Evropa prizorišče spopadov velikih imperijev — Otomanskega, Habsburškega in Ruskega — in v kateri je valaški knez Konstantin Brâncoveanu s pomočjo diplomacije in kulture uspel spremeniti vazalno provinco v evropsko središče duhovnosti in umetnosti. Tu se je rodil brâncoveneski slog, edini resnično izvirni umetniški slog Romunije, ki je vplival na arhitekturo, slikarstvo in kiparstvo po vsej Vlaški deželi vse do po letu 1800. Tu je delovala slikarska šola, ki je naenkrat pritegnila vse ustvarjalne sile epohe, šola kopistov, ki je ustvarila izjemne rokopise, in humanistična knjižnica, edinstvena v jugovzhodni Evropi na začetku 18. stoletja — knjižnica, ki je hranila dela, natisnjena v Baslu in Parizu, grško-latinske izdaje iz časa Ludvika XIV., in rokopise, ki so povezovali bizantinsko tradicijo z velikimi humanističnimi tokovi zahodne Evrope.

Zgodovinske korenine in velike evropske povezave

Da bi v celoti razumeli veličino Samostana Hurezi, moramo prodreti v zgodovinski kontekst Evrope na prelomu 17. in 18. stoletja, obdobja, zaznamovanega z globokimi političnimi, verskimi in kulturnimi preobrazbami. V tistem času je bila Vlaška dežela — krščansko pravoslavno kneževina pod suverenostjo Otomanskega imperija — vodena s strani Konstantina Brâncoveanuja, enega najspretnejših diplomatov svojega časa. Njegova vladavina, ki se je raztezala med letoma 1688 in 1714, je predstavljala epoho slave in kulturnega razcveta brez primere v zgodovini Romunov, primerljivo z zlato dobo italijanske renesanse ali z elizabetansko dobo v Angliji.

Konstantin Brâncoveanu je bil človek sveta, vzgojen v duhu evropskega humanizma s strani stolnika Konstantina Cantacuzina, enega največjih učenjakov svojega časa, ki je pripadal družini s koreninami v bizantinski cesarski dinastiji Kantakuzenov. Po materi, Stanci, hčerki postelnika Konstantina Cantacuzina, je bil mladi knez soroden z bizantinskimi cesarji, po svoji izobrazbi pa z velikimi evropskimi dvori. Njegova korespondenca, delno ohranjena, razkriva diplomatske odnose s cesarji na Dunaju (Habsburžani), s carjem Rusije, s francoskim kraljem (Ludvikom XIV.), s poljskim kraljem, z Beneško republiko, s suverenim papežem iz Rima, z vzhodnimi pravoslavnimi patriarhati iz Konstantinopla, Aleksandrije, Antiohije in Jeruzalema, z grškimi učenjaki in z veleposlaniki velikih sil (angleškim, nizozemskim, habsburškim in beneškim), akreditiranimi v Konstantinoplu.

Strateško postavljena na meji med Otomanskim imperijem in zahodnim krščanskim svetom je igrala Vlaška dežela ključno vlogo v evropski politiki. Brâncoveanu je vodil izjemno uravnoteženo politiko med Otomansko porto, ki je zahtevala davek in podrejenost, in krščanskimi silami — zlasti Habsburško monarhijo, ki je pravkar osvobodila Ogrsko in Transilvanijo od Osmanov, in carsko Rusijo, ki se je širila proti Črnemu morju. Ta subtilna diplomacija, temelječa na obsežni mreži agentov in kurirjev, je spremenila Brâncoveanuja v mojstra zunanje politike, imenovanega »zlati knez« (altın bey) zaradi ogromnih vsot, ki jih je ponujal otomanskim uradnikom za zavarovanje svojega prestola.

Kraj, izbran za fundacijo, je bil posest družine Brâncoveanu, ki jo je Konstantin kupil leta 1685, tri leta pred vzponom na prestol, ko je še opravljal službo velikega spatarja. Tam je že obstajal skit s patronom sv. Janezom Krstnikom, ki ga je skrbel igumen Janez. V drugem letu svoje vladavine, leta 1690, je Brâncoveanu postavil temelj novega samostana, kot piše v ustanovni listini: »V drugem letu našega vladanja smo postavili temelj in začeli graditi samostan...«. Dela so potekala med letoma 1690 in 1697, pod nadzorom sorodnikov ustanovitelja: najprej Pârvu Cantacuzino, veliki stolnik in hkrati arhitekt in cerkveni slikar, ki mu je po smrti leta 1691 sledil Cernica Știrbei, nekdanji veliki armaš.

Mojstri, ki so ustvarili to mojstrovino — Manea, vodja zidarjev, Istrate tesar in Vucasin Caragea kamnosek — so nesmrtni upodobljeni na sliki v predprostoru velike cerkve, dokaz hvaležnosti ustanovitelja za njihovo umetnost. Spodbudil jih je univerzalistični duh Brâncoveanuja in njegova želja ustvariti »knežjo lavro«, ki bi tekmovala z velikimi samostani krščanskega Vzhoda — z goro Athos, z goro Sinaj, s samostani v Konstantinoplu in Jeruzalemu.

Brâncoveanujeva dobrodelnost ni poznala meja. Njegov denar in darila so se razlivala na vse patriarhate in pravoslavne samostane Vzhoda. Na gori Athos je finančno podprl devet od dvajsetih athoskih samostanov, med njimi tudi Veliko Lavro. Zgradil ali obnovil je cerkve na gori Sinaj (sv. Katarina, 1700), v Konstantinoplu (sv. Nikolaj v četrti Galata, Panaghia, 1697; Panaghia Camariotissa na otoku Halki), na otoku Proti (Spremenjenje Gospodovo, 1703), v Trapezuntu (samostan Sumela), v Gruziji, v Epiru, v Libanonu. Ta mecenatska dejavnost ga uvršča med velike krščanske fundatorje vzhodne Evrope, ob bok moskovskim carjem ali poljskim kraljem, braneč pravoslavje pred otomanskimi pritiski, pa tudi pred katoliškim uniatizmom in reformiranim protestantizmom iz Transilvanije.

Tisto, kar Samostan Hurezi naredi za resnično evropski spomenik, je prav ta kulturna sinteza, ki jo uteleša. Brâncoveneski slog, rojen tukaj, je most med Zahodom in Vzhodom. Njegova arhitektura združuje urejevalna načela italijanske renesanse — sorazmernost, jasno geometrijo, simetrijo — s tipiko velikih samostanov z gore Athos ter z beneškimi in otomanskimi vplivi. Najmočnejši vpliv, ki bogati postbizantinsko tradicijo tistega časa, izvaja tako imenovana italijansko-kretska šola, razvita na Kreti v času beneške nadvlade, ki je v pravoslavno umetnost prinesla elemente pozne renesanse in zahodnega baroka.

Predprostor velike cerkve, z desetimi stebri iz vklesanega kamna in kapiteli, navdihnjenimi z renesančnim slogom, spominja na lože beneških palač ob Canal Grande — na Ca' d'Oro ali na palače ob obali lagune — medtem ko dekoracija s trilobnimi arkadami in prepletenimi rastlinskimi motivi izdaja otomanske in perzijske vplive. Stensko slikarstvo, izvedeno med letoma 1692 in 1694 s strani grškega mojstra Konstantinosa — ustanovitelja slavne hurezijske slikarske šole — skupaj z Janezom, Andrejem, Stanom, Neagoejem in Joahimom, predstavlja edinstveno fuzijo med bizantinsko ikonografsko tradicijo in estetiko italijanske renesanse, z liki, oblečenimi v oblačila, navdihnjena z kretsko umetnostjo, obogatena z rastlinskimi ornamenti zahodnega baročnega vpliva.

Ta hurezijska slikarska šola je naenkrat pritegnila vse lokalne ustvarjalne sile in dala rojstvo toku in umetniški skupnosti, v okviru katere se je kristaliziral brâncoveneski slog. Od tod so mojstri, izobraženi na Hurezijih, odšli slikat samostane Polovragi, Mamu, Surpatele, Cozia, Govora, pa tudi skite Feldelșoiu in Sărăcinești, razširjajoč po vsej Olteniji in Vlaški deželi umetniški jezik, rojen v tej podgorski kotlini.

Knjižnica samostana, ki sta jo zbrala ustanovitelj in učenjaki, ki so živeli tam, je bila na začetku 18. stoletja ena najbogatejših in najvrednejših v jugovzhodni Evropi. Vsebovala je klasična dela antike — Homerjevo Odisejo (natisnjeno v Baslu leta 1541), Evripidove tragedije (Basel, 1551), Justinijanova novela, dodana njegovemu kodeksu (Pariz, 1568) —, dela bizantinskih zgodovinarjev (Ana Komnena, Laonik Halkokondil, Janez Zonaras, Konstantin Manases), grško-latinske izdaje iz zbirke Du Cange, natisnjene pod Ludvikom XIV., pa tudi 38 rokopisov in 393 natisnjenih knjig v različnih jezikih, ki jih je leta 1885 odnesel učenjak Gr. A. Tocilescu za Narodni muzej. Med njimi so bili tudi slavni Brâncoveanujevi koledarji iz let 1693, 1695, 1701 in 1703, pa tudi lep spominski zapisnik. Napis iz leta 1708, nad vrati stavbe knjižnice, pravi: »Knjižnica želene duševne hrane, ta hiša knjig vabi k modremu obilju«. Ta knjižnica je bila edinstvena v jugovzhodni Evropi na začetku 18. stoletja, pravo središče humanizma, ki je povezovalo bizantinsko tradicijo z velikimi intelektualnimi tokovi zahodne Evrope.

Ne nazadnje je treba omeniti neposreden zahodni umetniški prispevek: portret Brâncoveanuja, ki ga je ustvaril Benečan Alessandro dalla Via, dejaven v Benetkah, predstavlja kneza v pozi, značilni za monarhe zgodnjega baroka, z orientalskimi elementi v oblačilih — dokaz zanimanja, ki so ga evropski dvori kazali za tega valaškega kneza. Sicer je imel Brâncoveanu stike s številnimi evropskimi umetniki in intelektualci, na njegovem dvoru v Bukarešti in na Hurezijih pa so delovali mojstri, pripeljani iz Italije, Grčije in Vlaške dežele.

Arhitekturna mojstrovina in umetniška dediščina

Samostanski kompleks na Hurezijih se razteza na površini približno treh hektarjev in predstavlja najobsežnejši ansambel srednjeveške arhitekture, ohranjen v Vlaški deželi, edinstven ne le v romunski arhitekturi, temveč tudi v arhitekturi jugovzhodne Evrope. Ansambel obsega več komponent, vsaka izjemne umetniške vrednosti, razporejenih v enotni arhitekturni zamisli, ki tvori skoraj križ — velika cerkev je v središču, ostala kultna poslopja pa na štirih straneh.

Velika cerkev, s patronom svetih cesarjev Konstantina in Helene — praznovana 21. maja, izbira patrona je tesno povezana z imenom ustanovitelja —, je bila zgrajena med letoma 1690 in 1693 na trilobnem tlorisu, razvijajoč model škofovske cerkve iz Curtee de Argeș v smeri bolj vitkih oblik. Posvetitev je potekala 8. septembra 1693, v prisotnosti mitropolita Teodozija. Cerkev je dolga 32 metrov in visoka 14 metrov, z dvema visokima poligonalnima stolpoma — enim na ladji in enim na predprostoru. Specifičen in edinstven element je odprt predprostor, podprt na desetih kratkih kamnitih stebrih, s korintskimi kapiteli, navdihnjenimi z renesančnim slogom, povezanimi v arkade, vezane z lesenimi vrvmi. Nad arkadami je obok, sestavljen iz treh sferičnih kalot, nad vhodom pa se dviga zvonik, ki skriva štiri zgodovinske zvonove, težke med 300 in 1000 kilogrami, trije med njimi imajo vklesano ime kneza.

Pročelja cerkve so okrašena s prekrivajočimi se okvirji, ločenimi z bogatim pasom, in okni, okrašenimi z motivom prepletene vrvi. Okvir vhodnih vrat je iz vklesanega marmorja, napis pa vsebuje grb Vlaške dežele in grb družine Cantacuzino. Notranjost cerkve skriva dragocen ansambel stenskega slikarstva, izvedenega med letoma 1692 in 1694, ki velja za enega najpomembnejših ansamblov postbizantinskega fresknega slikarstva v jugovzhodni Evropi. Slikarstvo obsega prizore iz Stare in Nove zaveze, ekumenske sinode, svetnike in, izjemno, votivne table, ki upodabljajo ustanovitelja Konstantina Brâncoveanuja in njegovo celotno družino — na vzhodni steni predprostora kneze Brâncovene na zahodni steni na desni, kneze Cantacuzine pa na zahodni steni na levi. Edinstvena galerija teh votivnih portretov predstavlja ljudi s širokim političnim obzorjem in učenjake, od Șerbana Vojvode in Konstantina Cantacuzina Stolnika, do Konstantina Brâncoveanuja in njegovih učenih sinov.

V notranjosti cerkve se nahaja neprecenljiv ikonostas, vklesan iz lipovega lesa in pozlačen, kos neprimerljive vrednosti zaradi dejstva, da so se ohranile izvirne ikone iz časa ustanovitelja. Monumentalna pregrada, izdelana leta 1694, je darilo gospe Marije Brâncoveanu, knezove žene. Poleg ikonostasa izstopa lepo vklesan knežji prestol (prestol), ki nosi grb Cantacuzinov, klopi in bogat policander, vsi iz časa ustanovitelja. Srebrne svečniki — med katerimi je eden prinesen iz Benetk, drugi pa z Dunaja — so prav tako darila gospe Marije, vsaka roka nosi po eno nojevo jajce. V cerkvi se nahaja tudi kaseta, izdelana iz srebra in dragih kamnov z močmi nekaterih svetnikov — sv. Pantalejmon, sv. apostol Andrej, sv. Prokopij, sv. Merunija —, ki jih je prinesel sam knez ali Filip Diakon.

Cerkev je bila namenjena postati grobnica družine Brâncoveanu in njenega rodu. V predprostoru se nahaja impresivna grobnica, izdelana iz marmorja in prekrita z vklesano ploščo, pripravljena za kneza ustanovitelja, ki pa nikoli ni izpolnila svojega namena — Brâncoveanu je bil skrivaj pokopan v cerkvi sv. Jurija v Bukarešti (del njegovih moči pa je bil leta 2014 prinesen na Hureze, ob 300. obletnici mučeništva). Prvi stareš samostana, arhimandrit Janez, je pokopan v glavni cerkvi.

Bolnica (cerkev bolnišnice), ki jo je ustanovila gospa Marija leta 1696 in dokončala leta 1699, je bila poslikana s strani romunskih mojstrov Preda Nikolaja in Ianacheja. Ima preprost pravokotni tloris, s poligonalno apsido oltarja in poligonalnim stolpom na kockasti bazi. Na zahodni strani je odprt predprostor, podprt na kamnitih stebrih, freskno slikarstvo, ki sta ga izvedla Preda in Marin leta 1696-1697, pa je ohranjeno v optimalnih pogojih. Iz ikonografske teme ne manjkajo sveta cesarja Konstantin in njegova mati Helena, pa tudi upodobitve družine Brâncoveanu.

Skit svetih apostolov, ki se nahaja približno 50 metrov proti severu od velike cerkve, je leta 1698 ustanovil veliki stareš Janez Arhimandrit in ga poslikala Janez in Jožef leta 1700. Skit sv. Štefana, postavljen leta 1703 po imenu sina starejšega kneza, je poslikal Ianache, Istrate in Harinte. Paraklis, ki se nahaja na sredini zahodne strani in je bil postavljen leta 1697, velja za enega najbolj reprezentativnih spomenikov brâncoveneske epohe, z izjemnim fresknim slikarstvom, ki sta ga izvedla mojstra Preda in Marin.

Posebna arhitekturna okrasitev, edinstvena v vseh romunskih samostanih, je Foișor Dionizija Bălăcescuja, postavljen med letoma 1725 in 1753 s strani igumena Dionizija Bălăcescuja, sposobnega stareša in pravega fundatorja, ljubitelja umetnosti. Izdelal ga je kamnosek Jožef, foișor se nahaja na zahodni strani celic, proti južnemu koncu, in je okrašen s stebri in balustradami, vklesanimi v kamen, bogato okrašenimi z rastlinskimi motivi — prava čipka v kamnu, v katero so vgrajeni heraldični znaki. Volumetrično in kiparsko rešen v baročnem duhu, je foișor postal model, ki ponazarja umetnost in arhitekturo post-brâncoveneskega obdobja.

V nekdanjih knežjih hišah — ki se nahajajo na južni strani, v nadstropju, sestavljenih iz lepo obokanih dvoran s sferičnimi kalotami na dolgih arkadah, podprtih na monumentalnih kamnitih stebrih s kapiteli in vklesanimi bazami — je danes razstavljena izjemna muzejska zbirka. Cerkveni muzej Samostana Hurezi, urejen v treh dvoranah, gosti stare ikone, naslikane na les, redke knjige, srebrne svečnike, liturgijska blaga, vezenine in druge kultne predmete, večinoma iz 16.–19. stoletja. Med izjemnimi eksponati je epitrahil, izdelan v hurezijski vezeninski delavnici, okrašen s šestimi registri, ki upodabljajo Deesis in Mater Božjo na prestolu, apostola Petra in Pavla skupaj s svetima cesarjema Konstantinom in Heleno, cerkvene hierarhe, štiri evangeliste in vojaške svetnike, pa tudi Konstantina Brâncoveanuja s sinovoma Konstantinom in Štefanom ter gospo Marijo s sinovoma Radujem in Matejem — veličastna kos, bogato okrašena z rastlinskimi in cvetličnimi motivi, izdelana z pozlačeno srebrno nitjo in biseri.

Legende, osebnosti in prelomni trenutki

Zgodba Samostana Hurezi je neločljivo povezana z tragično usodo njegovega ustanovitelja, Konstantina Brâncoveanuja, katerega življenje in smrt sta globoko zaznamovala evropsko zavest krščanskega Vzhoda. Po lokalni tradiciji ime »Hurezi« izvira iz huhurezov — nočnih ptic s posebno pisanim perjem —, ki so pele v nočeh, ko so mojstri, plačani s strani Brâncoveanuja, delali na dviganju samostana. Pravijo, da so morali graditelji zaradi budnosti Turkov delati večinoma ponoči, ko so se slišali le klici teh ptic, in da je mir kraja motil le njihov pesem.

Napis nad vrati velike cerkve, delno ohranjen, izraža sveto željo ustanovitelja, izposojajoč besede psalmista: »Ne bom vstopil v hišo svojega doma, ne bom se povzpel na ležišče svojega počivališča, ne bom dal spanja svojim očem in dremavice svojim vejam in počitka svojim sencam, dokler ne najdem kraja Gospodovega in hiše Boga Jakoba«. Ta molitev, izrečena s strani kneza, ki je vedel, da je njegova usoda negotova pred otomanskimi sumi, dobi preroško razsežnost.

Drama Brâncoveanujevega življenja se je odvijala v Konstantinoplu, prestolnici Otomanskega imperija. Aprila 1714, v bližini velikonočnega praznika — trenutka s močno simbolno nabitostjo — je bil knez odstavljen in odpeljan v Konstantinopel skupaj s celotno družino in svojim zvestim svetnikom Ianachejem Văcărescujem. Tam je bil podvržen preiskavi, mučenju in ponižanju, obtožen tajnih stikov s sovražniki Porte — s Habsburžani z Dunaja, s carsko Rusijo, s Poljsko in Benetkami —, dopisovanja z Dunajem in Moskvo, katerima naj bi posredoval informacije o Osmanih, nakupa posesti in gradnje palač v tujini, polaganja denarja v dunajske in beneške banke, in celo kovanja denarja s svojim podobjem.

15. avgusta 1714, na dan, ko je dopolnil 60 let — in ki je sovpadal s praznikom Marijinega vnebovzetja, zavetnice njegove fundacije na Hurezijih — je bil Konstantin Brâncoveanu usmrčen z obglavljenjem v Konstantinoplu, skupaj s svojimi štirimi sinovi: Konstantinom (20 let), Štefanom (18 let), Radujem (11 let) in Matejem (3 leta), pa tudi s svetnikom Ianachejem Văcărescujem. Pred usmrtitvijo so jim ponudili milost, če bi sprejeli islam — ponudbo, ki so jo zavrnili z dostojanstvom, ostajajoč trdni v pravoslavni veri. Njihova trupla so bila vržena v morje, nekaj vernih ribičev pa je uspelo izvleči truplo kneza, ki je bilo skrivaj pokopano v njegovi fundaciji na otoku Halki.

To mučeništvo je družino Brâncoveanu spremenilo v simbol krščanskega odpora proti otomanskemu zatiranju, spomin nanjo pa je ostal živ v evropski zavesti pravoslavnega Vzhoda. Junija 1992 je Romunska pravoslavna cerkev kanonizirala Konstantina Brâncoveanuja in njegove štiri sinove, skupaj s svetnikom Ianachejem, določivši 16. avgust kot praznični dan v pravoslavnem koledarju. Leta 2014, ob 300. obletnici mučeništva v Konstantinoplu, je bil del kneževih moči prinesen v Samostan Hurezi, s čimer je označena njegova duhovna vrnitev k fundaciji, ki jo je tako ljubil.

Po smrti ustanovitelja je samostan doživel nemirna obdobja. Med avstrijsko-turško vojno leta 1716-1718, nato po potresu leta 1738 in še posebej med rusko-turško vojno leta 1787-1789, ko so bile Romunske kneževine spremenjene v bojišče, je ansambel na Hurezijih zasedla otomanska vojska, ki je cerkev, bolnico in ostale skite spremenila v ječo in konjsko hlev. Izvirne freske so bile počrnjene od dima ognjev, ki so jih prižigali vojaki, kar je zahtevalo kasnejše skrbne restavracije.

Po letu 1827, ko je veliki ban Grigore Brâncoveanu, pranečak kneza, izvedel potrebna popravila, in po razširitvah, ki jih je izvedel stareš Hrisant med letoma 1829 in 1854, je bil samostan obnovljen leta 1907-1912 in spet leta 1954-1964. Velika restavracija je potekala med letoma 1960 in 1978, ko so bile nekdanje knežje hiše spremenjene v muzej. Leta 1872 je samostan prešel iz skupnosti menihov v skupnost nun, ostajajoč še danes aktiven ženski samostan, skrbno negovan s strani skupnosti sester.

Izjemna osebnost je bil igumen Dionizij Bălăcescu (1753), kateremu se dolguje Foișor, ki nosi njegovo ime — edinstvena stavba v romunski samostanski arhitekturi, briljanten primer baročne umetnosti v kamnu. Še ena pomembna stareš je bil arhimandrit Janez, prvi igumen samostana, ki je imel neposreden delež pri gradnji ansambla in ki je ustanovil Skit svetih apostolov.

Praktični vodnik za obisk in izkušnja današnjega turista

Samostan Hurezi je danes aktiven samostanski zavod, skupnost nun, odprt obiskovalcem z vsega sveta. Za evropskega popotnika, ki želi odkriti ta spomenik svetovne dediščine, se izkušnja začne že na državni cesti DN 67, ki povezuje Râmnicu Vâlcea s Târgu Jiu. Ob izhodu iz mesta Horezu — znanega po vsem svetu po svoji keramični tradiciji, vključeni tudi v nesnovno dediščino UNESCO — kažipoti vodijo proti vasi Romanii de Jos in proti Ulici Samostana. Dostop je enostaven za vsako osebno vozilo, parkiranje pa je na voljo v vstopnem območju, čeprav lahko postane gneča ob vikendih, praznikih in v turistični sezoni.

Vstop v dvorišče samostana je brezplačen, prostovoljne donacije pa so dobrodošle in prispevajo k vzdrževanju kompleksa. Zaračuna se majhna taksa za fotografiranje v notranjosti (približno 5 lejev). Program obiskovanja je običajno vsak dan med 8:00-20:00 poleti in 9:00-17:00 pozimi, program muzeja — ki se nahaja v nekdanjih knežjih hišah na južni strani, v nadstropju — pa je okvirno med 09:00 in 19:00, priporočljivo pa je preveriti ob prihodu. Za dodatne informacije lahko kontaktirate samostan na telefon 0250.860.071 (kontaktna oseba: sestra Katarina).

Priporočeni čas za popoln obisk je najmanj 60-90 minut, za temeljito uživanje v celotnem kompleksu — veliki cerkvi, bolnici, dveh skitih, paraklisu, foișorju Dionizija in muzeju — pa je priporočljivo nameniti med uro in pol ter dvema urama. Obiskovalce prosimo, naj nosijo spodobna oblačila, primerna aktivnemu pravoslavnemu kultnemu kraju, in naj spoštujejo pravila fotografiranja, objavljena na kraju. Udeležba pri verskih obredih — zlasti pri večernici ali liturgiji — ponuja posebno duhovno izkušnjo, saj omogoča poslušanje bizantinskega petja v arhitekturnem okviru iz 17. stoletja.

Izkušnja obiskovalca se začne s prehodom pod obokom zvonika, skozi velika lesena vrata, okovana z železom, ohranjena v izvirni obliki. V notranjem dvorišču počasen sprehod razkrije izjemno skladnost ansambla: predprostore z arkadami, vklesane stebre, okna z motivom prepletene vrvi, poligonalne stolpe, ki se dvigajo proti nebu. Velika cerkev, s patronom svetih cesarjev Konstantina in Helene, navduši s harmoničnimi razmerji in bogato dekorativnostjo pročelij. V notranjosti izvirne freske iz let 1692-1694 ustvarjajo vzdušje globoke pobožnosti, medtem ko pozlačeni lipov ikonostas, knežji prestol z grbom Cantacuzinov in srebrni svečniki — prineseni iz Benetk in z Dunaja — razkrivajo rafiniran okus ustanovitelja in njegove povezave z velikimi kulturnimi središči Evrope.

Obisk bolnice, manj poznane, a prav tako umetniško dragocene, ponuja priložnost za občudovanje fresknega slikarstva mojstrov Prede in Marina. Skit svetih apostolov in Skit sv. Štefana, ki se nahajata v bližini, dopolnjujeta podobo samostanskega kompleksa izjemne obsežnosti. Foișor Dionizija, s svojo čipko v kamnu in vgrajenimi heraldičnimi znaki, je arhitekturno presenečenje, ki očara pogled vsakega ljubitelja umetnosti. Muzej, urejen v treh dvoranah nekdanjih knežjih hiš, gosti zbirke lesenih ikon, redkih knjig, kultnih predmetov in kosov liturgijskega vezenja, večinoma iz 16.–19. stoletja, kar ponuja vpogled v bogastvo dediščine, nabrane skozi stoletja.

Glavni prazniki, ki jih je vredno obiskati, so patron samostana — 21. maj, sveta cesarja Konstantin in Helena — in dan sv. Konstantina Brâncoveanuja — 16. avgust, ko se praznuje skupaj z njegovimi sinovi in svetnikom Ianachejem. Prav tako udeležba pri večernici ali liturgiji ponuja priložnost za poslušanje bizantinskega petja v avtentičnem okviru, stran od turistične gneče.

Samostan Hurezi se vklaplja v izjemno kulturno pot Oltenije pod goro. V bližini se nahaja številne druge samostane in skite vrednosti: Samostan Cozia, Samostan Govora, Samostan Bistrița, Samostan Arnota, Samostan Dintr-un Lemn (s prvo leseno cerkvijo iz kamna na svetu), Samostan Pătrunsa, Samostan Polovragi, zdravilišče Băile Olănești in zdravilišče Băile Govora. Mesto Horezu, s svojo keramično tradicijo, vpisano v nesnovno dediščino UNESCO, ponuja priložnost za nakup tradicionalnih keramičnih izdelkov, izdelanih s strani lokalnih mojstrov po stoletnih tehnikah.

Za tiste, ki želijo globlje raziskati evropske povezave tega kraja, se priporoča obisk mesta Râmnicu Vâlcea (približno 50 km vzhodno), z Županijskim zgodovinskim muzejem in številnimi drugimi zgodovinskimi spomeniki, ali mesta Târgu Jiu, z kiparskim ansamblom, ki ga je ustvaril Constantin Brâncuși — še en velikan romunske kulture, ki je, podobno kot Brâncoveanu, uspel ustvariti most med lokalno tradicijo in univerzalno umetnostjo.

Samostan Hurezi ostaja, skozi vsa ta stoletja, kraj, kjer se sreča zgodovina Evrope — z njenimi velikimi imperiji, renesanso, barokom, versko dramo in humanističnimi težnjami — z globoko duhovnostjo pravoslavnega Vzhoda. Za današnjega evropskega obiskovalca pomeni prestop skozi vrata tega samostana vstop v svetišče skupnega kulturnega spomina, kjer vsak kamen, vsaka freska, vsaka ikona in vsaka stara knjiga govori o civilizaciji, ki je znala združiti vero s lepoto, tradicijo z inovacijo, Vzhod z Zahodom.