Solni rudnik Praid

Uvodna očarljiva predstavitev in univerzalna vrednost

V srcu Seklerske dežele, tam kjer se Gurghiujsko gorovje razteza kot naravna trdnjava nad starodavnim okrožjem Udvarhely, se nahaja kraj, kjer se piše evropska zgodovina v soli. Solni rudnik Praid — v madžarščini znan kot Parajdi sóbánya in v nemščini kot Salzberg — ni le največji podzemni rudnik kamene soli v Romuniji, temveč spomenik evropske industrijske dediščine, podzemno mesto, izkopano pred več kot dvema stoletjema in pol, ki je do pomladi 2025 letno pritegnil več kot 200.000 obiskovalcev z vsega sveta.

Ta solni rudnik predstavlja mojstrovino habsburškega rudarskega inženiringa, zatočišče speleoterapije evropskega ranga — neposredno navdihnjeno z legendarnim modelom iz Wieliczke na Poljskem — in hkrati nemi priča prelomnih trenutkov v zgodovini celine: od gospodarskih strategij srednjeveškega Ogrskega kraljestva, prek upravnih reform Habsburškega cesarstva in vse do ekološke katastrofe, ki so jo povzročile podnebne spremembe v 21. stoletju.

Trenutno, po katastrofalni poplavi maja 2025, se Solni rudnik Praid nahaja v obdobju dramatičnega prehoda. Zaprt za javnost za nedoločen čas, s podaljšanim stanjem pripravljenosti mesečno v občini Praid, je solni rudnik postal simbol evropskega boja za rešitev kulturne dediščine pred razdivjano naravo. 8. oktobra 2026 je Evropska komisija odobrila dodelitev 14,3 milijona evrov iz Solidarnostnega sklada Evropske unije za obnovo tega objekta, kar odpira konkretne perspektive za ponovno odprtje gradbišča do konca tega leta. Do takrat zgodba Solnega rudnika Praid ostaja živa lekcija o krhkosti in odpornosti evropske dediščine.

Zgodovinske korenine in velike evropske povezave

Od rimske Dakije do Habsburškega cesarstva: celinska zgodovina soli

Zaloge soli pri Praidu so nastale pred 13,5 milijona let, v obdobju srednjega miocena, ko je plitvo tropsko morje prekrivalo Transilvansko kotlino. Plast soli, z izvirno debelino približno 400 metrov, so tektonske sile potisnile proti površju in oblikovale diapirno telo impresivnih dimenzij: 1,2 kilometra na 1,4 kilometra v vodoravni ravnini in globino 2,6–2,8 kilometra — največji solni masiv v Romuniji in eden najpomembnejših v Srednji Evropi.

Izkoriščanje tega podzemnega zaklada ima korenine, ki segajo v meglo zgodovine. Že v rimski dobi, ko je bila Dakija provinca Rimskega cesarstva (106–274 n. št.), so rimske legije izkopavale sol na površju, v štirikotnih jamah globokih 12–15 metrov, nato pa so jih zapustile, da bi začele nove. Arheolog Volker Wollmann v svoji monumentalni monografiji o rudarstvu v Transilvaniji poudarja, da je bila v neposredni bližini vsakega solnega nahajališča rimska utrdba. Tako je kastel Praetoria Augusta pri Inlăceniju varoval prav solna nahajališča pri Praidu, nemi priča imperialne strategije nadzora nad bistvenimi viri provinc.

Prvi pisni dokumentarni zapis o rudniku sega v leto 1291, v privilegijskem pismu, ki ga je izdal ogrski kralj Andrej III., ki je potrjeval kraljeve pravice do solnih rudnikov. Toda pravo preobrat v zgodovini Praida se zgodi v 18. stoletju, z integracijo Transilvanije v Habsburško cesarstvo. Potem ko so habsburške čete zasedle kneževino leta 1690 in je Leopoldinska diploma iz leta 1691 posvetila novi ustavni red, so mineralni viri postali neposredna last krone na Dunaju.

Leta 1762 je pod vodstvom avstrijskega rudarskega inženirja Johanna Frendla (omenjenega tudi kot Frendl Aladar) odprl prvi sistematični podzemni rudnik — rudnik Jožef (József), v obliki zvona ali ogivala. Ročno izkopana sol je bila pakirana v kože bizonov in vlečena na površje s pomočjo vitla (Göpel), ki so ga poganjali štirje pari konj. Ta mehanizem, edinstven v Romuniji in danes ohranjen v Tehničnem muzeju Dimitrie Leonida v Bukarešti, je deloval neprekinjeno med letoma 1762 in 1950, saj je najstarejša naprava te vrste v državi.

Leta 1787 je sol pri Praidu uradno postala last avstrijske države, kar je označilo začetek sistematičnega izkoriščanja, organiziranega po sodobnih načelih dunajske imperialne uprave. Iz jamskega zvona Jožef so se kasneje odprle dve stranski komori, imenovani rudnika Karol (Károly) in Ferdinand, prav tako v obliki zvona, kar dokazuje tehnike kopanja, navdihnjene z rudarsko tradicijo Nemčije in Avstrije.

Pravica Seklerjev do soli: svoboda v okviru Ogrskega kraljestva

Fascinantno poglavje v zgodovini Praida predstavlja pravica Seklerjev do izkoriščanja soli — svoboda (libertas), ki je opredelila identiteto seklerjske skupnosti v okviru srednjeveškega Ogrskega kraljestva. Leta 1405 je kralj Sigismund Luksemburški (ki bo kasneje postal tudi cesar Svetega rimskega cesarstva) prepovedal velikim zemljiškim lastnikom izkoriščanje soli na svojih posestvih, njegov naslednik pa je izdal zakon, s katerim so Seklerji in Sasi iz Transilvanije lahko trikrat na leto izkopavali sol pri Praidu.

Ta pravna določba odraža privilegiran položaj Seklerjev kot vojaškega naroda (natio militaris) v okviru madžarskega fevdalnega sistema, položaj, podoben tistemu tevtonskih vitezov ali viteških redov zahodne Evrope. Pravica do soli je bila sestavni del seklerjske avtonomije, konflikti za ohranitev tega privilegija pa so zaznamovali zgodovino regije skozi stoletja. Tudi v obdobju habsburške nadvlade, ko je centralizirana uprava z Dunaja prevzela nadzor nad solnimi rudniki, so seklerjske skupnosti še naprej uveljavljale svoje tradicionalne pravice, transilvanski knezi, kot so Gabriel Báthory (1603), Štefan Bocskai (1605), Gabriel Bethlen (1613) ali Gheorghe Rákóczi I. (1631), pa so bili prisiljeni zagotoviti svobodo pravice do soli ob svoji izvolitvi.

Evropska obzorja: od Wieliczke do Solotvine

Solni rudnik Praid vpisuje svojo zgodovino v širši evropski kontekst izkoriščanja soli, ki je oblikoval civilizacijo celine od najstarejših časov. Sol je bila »belo zlato« srednjega veka, bistvena za konzerviranje hrane, za živilsko industrijo in mednarodno trgovino. Cestna omrežja soli (Salzstraßen) so prečkala Evropo od Baltskega morja do Sredozemlja, cela mesta — Hallein na Avstrijskem, Wieliczka in Bochnia na Poljskem, Bex v Švici, Hallstatt na Avstrijskem — pa dolgujejo svojo blaginjo temu mineralu.

Rudnik pri Wieliczki, ki se nahaja blizu Krakova na Poljskem, predstavlja najbližji evropski model za Praid. Neprekinjeno izkoriščan od 13. stoletja in vključen v svetovno dediščino UNESCO leta 1978, je Wieliczka znana kot »podzemna solna katedrala«, s kapelami, izklesanimi v sol, podzemnimi jezeri in sanatorijem za dihalne bolezni na globini 135 metrov. V 1960-ih letih, neposredno navdihnjen s poljskim modelom, je direktor Solnega rudnika Praid, Telegdy Károly, skupaj z zdravnikom dr. Veres Árpádom postavil temelje sodobne speleoterapije pri Praidu in opuščene galerije preoblikoval v referenčni terapevtski center za Vzhodno Evropo.

Drugi evropski centri speleoterapije vključujejo podzemno bolnišnico pri Solotvini (Aknaszlatina) v Ukrajini — največji center te vrste na svetu, čeprav je zdaj močno prizadet zaradi vojne in poplav — in različne ustanove na Češkem, v Nemčiji in Italiji. Praid se odlikuje po impresivni velikosti eksploatacijskih komor — rudnik Paralelna, odprt leta 1864, je tako prostran, da bi lahko brez težav sprejel stolnico svetega Mihaela iz Cluja — in po svoji edinstveni mikroklimi, s konstantnimi temperaturami 14–16 °C, vlažnostjo 66–70 % in močno ioniziranim zrakom.

Arhitekturna mojstrovina in umetniška dediščina

Podzemna arhitektura: solne katedrale in habsburški inženiring

Solni rudnik Praid predstavlja izjemen primer podzemne industrijske arhitekture, razvite skozi dve stoletji in pol po načelih srednjeevropskega rudarskega inženiringa. Sistem galerij in komor odraža razvoj tehnik izkoriščanja od tradicionalnih metod 18. stoletja do sodobnih metod 20. stoletja.

Klasična tehnika odpiranja jam, ki so jo podrobno opisali zgodovinarji rudarstva, je sledila strogemu protokolu, navdihnjenem iz avstrijske in nemške prakse. Pred odprtjem nove jame so izvajali raziskovalne vrtine; če do 36 metrov (18 Klafter ali 18 sežnjev) niso naleteli na sol, so projekt opustili. Jaški so kopali s kvadratnim profilom, s stranico 2,8 metra, do 4 metre pod stikom steril-sol, kjer so izdelali »temelj« iz lesenih tramov. Stene so bile obložene z bizonovo kožo, da bi preprečili stik vode s soljo, jama pa je dobila stožčasto-ogivalno obliko, s presekom po možnosti krožno.

Rudnik Jožef (1762), s svojo zvončasto obliko, so sledile komore Karol in Ferdinand. Leta 1809, 140 metrov jugovzhodno, so odprli »Novo jamo« (Újbánya), ki pa je bila poplavljena in opuščena leta 1811, le dve leti po otvoritvi — zgodnje opozorilo na krhkost sistema pred vodami potoka Corund. Leta 1864 so ob rudniku Jožef odprli rudnik Paralelna (Párhuzamos), s trapeznim profilom, ki ostaja ena največjih podzemnih votlin v Romuniji.

Posebno omembo si zasluži rudnik Elizabeta (Erzsébet), odprt leta 1898 kot rezervni rudnik v severovzhodnem delu Solne gore. Leta 1939 so poskusi izkoriščanja z dinamiranjem povzročili zrušitev stropa in nastanek velike udrtine na površju, ki obstaja še danes — naravni spomenik interakcije med človeško dejavnostjo in geologijo soli.

Komunistična doba in terapevtska preobrazba

Po drugi svetovni vojni je solni rudnik doživel novo fazo razvoja. Med letoma 1947–1949 so odprli rudnik Gheorghe Doja (Dózsa György), poimenovan po vodji kmečkega upora iz leta 1514 — simbolično dejanje komunističnega režima za počastitev priljubljenih zgodovinskih osebnosti. Prevoz soli je potekal skozi jašek Gh. Doja in po ozkotirni železnici, po 1970-ih pa z 16-tonskimi tovornjaki.

Leta 1978, 40 metrov pod nivojem starih rudnikov, so odprli nov rudnik, ki je začel obratovati leta 1980, s komorami širine 20 metrov, višine 12 metrov in dolžinami več sto metrov. Najgloblji horizont se je nahajal 320 metrov pod nivojem površja. Leta 1991 so začeli dela za sektor Telegdy, dan v obratovanje leta 1994 in poimenovan po nekdanjem direktorju solnega rudnika, Telegdyju Károlyju. Metoda izkoriščanja — »majhne komore in kvadratni stebri« (kanadska metoda) — je zagotavljala vrhunsko strukturno varnost, s širinami 16 metrov, višinami 8 metrov in stebri 14×14 metrov.

Rekreacijska baza: evropsko podzemno mesto

Najbolj impresivna arhitekturna dosežek Solnega rudnika Praid je Rekreacijska baza, urejena na »horizontu 50«, 120 metrov pod nivojem tal. Prostor, s širino 20 metrov, višino 14 metrov in dolžino več sto metrov, je bil preoblikovan v pravo podzemno mesto, edinstveno v Evropi po kombinaciji industrijske dediščine, medicinske terapije in rekreacije.

Dostop je potekal skozi transportno galerijo dolžine 1.250 metrov, ki so jo prevozili s posebnimi avtobusi, nato pa spust po 247 stopnicah do sedmih obiskovalnih komor. Izhod je bil po drugi poti, z vzponom po 179 stopnicah. Specifična mikroklima — konstantne temperature 14–16 °C, znižana vlažnost 66–70 %, atmosferski tlak višji kot na površju (735–738 mmHg) in močno ioniziran zrak — je iz tega prostora naredila zatočišče za zdravljenje dihalnih bolezni.

V podzemlju so turisti odkrivali nadrealistični svet: na stotine miz in kavčev iz izrezljanega lesa, restavracijo, kavarne, biljardne in namiznoteniške mize, muzej rudarstva, ki je predstavljal metode ekstrakcije od Rimljanov do danes, knjižnico, igralne prostore za otroke in v odmaknjenem kotu leseno kapelo, zgrajeno leta 1993 za molitev. Klub Aventura, prvi pustolovski park v Evropi, urejen v solnem rudniku, je ponujal poti med stebri do 15 metrov višine in poti po naravni solni steni. Galerija vin je predstavljala 275 sort, pridobljenih od 25 vinarjev iz šestih evropskih držav, internet-kavarna pa je zagotavljala povezljivost v globinah.

V času največje obiskanosti je solni rudnik lahko sprejel do 3.000 obiskovalcev na dan, leta 2009 pa je bil najbolj obiskan solni rudnik v Romuniji, z več kot 200.000 turisti letno.

Legende, osebnosti in prelomni trenutki

Gheorghe Doja: senca upora nad solnimi galerijami

Ime enega od rudnikov v Solnem rudniku Praid nosi odmev enega najbolj dramatičnih uporov v evropski zgodovini. Gheorghe Doja (v madžarščini Makfalvai Dózsa György, v nemščini Georg Dózsa von Makfalva), rojen okoli leta 1470 v Dalnicul v Seklerskem sedežu Cizd, je bil mali seklerjski plemič, ki je vodil veliki kmečki upor leta 1514 proti madžarskim magnatom.

Evropski kontekst tistega časa je bil burni: papež Leon X. je razglasil križarsko vojno proti Osmanskemu cesarstvu in obljubil osvoboditev iz tlačanstva kmetom, ki so se pridružili. Več kot 100.000 kmetov — Romunov, Madžarov, Seklerjev, Slovakov, Srbov — se je zbralo pod vodstvom Doje, s čimer je križarsko vojno spremenil v družbeno revolucijo proti fevdalnemu redu. Potem ko so uporniki zavzeli trdnjavo Cenad in premagali škofovo vojsko Csákyja, je Doja poleti 1514 dva meseca oblegal Temišvar. Premagan od plemiške vojske, ki jo je vodil Ivan Zápolya, je bil Doja ujet in 20. julija 1514 barbarsko usmrčen: postavljen na razžarjeni železni prestol, okronan s ognjeno krono in prisiljen gledati svoje soborce — izstradane v ječah — kako ga živo požirajo.

Leta 1949 je komunistični režim v Romuniji odprl rudnik Gheorghe Doja pri Praidu in ga poimenoval po tem ljudskem junaku, v gestu zgodovinske propagande, ki je povezuje boj za svobodo rudarjev s spominom na kmečke upore. Rudnik je deloval do leta 1970 za ekstrakcijo, nato pa so bile njegove komore preoblikovane v terapevtsko in rekreacijsko bazo.

Telegdy Károly: vizionar podzemne terapije

Osrednja osebnost preobrazbe Solnega rudnika Praid iz preprostega rudarskega izkoriščanja v terapevtski in turistični center evropskega ranga je bil Telegdy Károly, direktor solnega rudnika v obdobju intenzivnega razvoja. Navdihnjen s potrjenim modelom rudnika Wieliczka na Poljskem — ki ga je podrobno preučil — je Telegdy Károly skupaj z zdravnikom dr. Veres Árpádom v 1960-ih postavil temelje sodobne speleoterapije v Romuniji.

Pod njegovim vodstvom so bile opuščene galerije rudnika Gheorghe Doja preoblikovane v podzemno terapevtsko bazo, leta 1994 pa je bil dan v obratovanje rudarski sektor, ki nosi njegovo ime. Tehnika »majhnih komor in kvadratnih stebrov« (kanadska metoda), s točnimi dimenzijami 16 metrov širine, 8 metrov višine in stebri 14×14 metrov, zagotavlja strukturno stabilnost, potrebno za ureditev terapevtskih in turističnih prostorov.

František Pošepný in evropska znanost o soli

Leta 1867 je češki geolog František Pošepný (znan tudi kot Franz Pošepný) izvedel podrobno študijo aktivnih in neaktivnih solnih jam pri Praidu in prispeval k mednarodnemu znanstvenemu poznavanju transilvanskih nahajališč. Pošepný je bil del tradicije srednjeevropskih raziskovalcev — skupaj s Paulom Partschem, ki je obiskal regijo leta 1826, ali Johannom Fichtelom, avtorjem prispevka k zgodovini mineralov Transilvanije leta 1780 — ki so dokumentirali geološko dediščino regije za evropsko znanstveno skupnost.

Katastrofa maja 2025: prelomni trenutek

Pomlad leta 2025 je prinesla najhujši dogodek v nedavni zgodovini Solnega rudnika Praid. Po 5. maju so obilne padavine povzročile nenaden dvig pretoka potoka Corund na približno 60 m³/s — raven, več kot stokrat višja od običajnega povprečja. Površina solnega masiva, močno zakrasela s številnimi razpokami, razpokami in udrtinami, je omogočila vodi, da je prodrla v podzemlje skozi udrtine, nastale v strugi potoka.

Med 27. in 30. majem 2025 se je celotna prostornina vode Corunda infiltrirala v solni rudnik in popolnoma poplavila vseh devet eksploatacijskih horizontov, vključno z rekreacijsko bazo in turističnim območjem. Več kot 4 milijone kubičnih metrov vode je napolnilo galerije in uničilo naprave, zaloge soli in električno infrastrukturo. Nacionalna družba za sol (Salrom) je ustavila vso dejavnost, Lokalni odbor za izredne razmere pa je uvedel stanje pripravljenosti v občini Praid — ukrep, ki v oktobru 2026 še vedno velja in se mesečno podaljšuje.

Predsednik Romunije, Nicușor Dan, je obiskal solni rudnik 31. maja 2025 in obljubil podporo za ponovno odprtje ter nadomestila za približno 130 prizadetih zaposlenih. Madžarska vlada je ponudila tehnično pomoč za obnovo, kar dokazuje čezmejno solidarnost pred nesrečo, ki je zadela skupno dediščino Srednje Evrope.

Praktični vodnik za obisk in izkušnja današnjega turista

Trenutno stanje: oktober 2026

Trenutno Solni rudnik Praid ostaja zaprt za javnost za nedoločen čas. Stanje pripravljenosti, uvedeno v občini Praid 8. maja 2025, je bilo mesečno podaljšano, zadnja podaljšitev je veljala do 8. aprila 2026, nato pa je bila ponovno razširjena. Dostop do območja solnega rudnika je omejen, turisti pa lahko obiščejo le zunanjost oboda in muzej na prostem v kraju.

8. oktobra 2026 je Evropska komisija odobrila dodelitev 14,3 milijona evrov iz Solidarnostnega sklada Evropske unije za Romunijo, delno namenjenih za obnovo Solnega rudnika Praid. Evropski parlament je o tej ukrepih glasoval že 7. julija 2026, s 642 glasovi za. Vršilka dolžnosti ministrice za okolje, Diana Buzoianu, je napovedala, da upa, da bo gradbišče za obnovo odprto do konca leta 2026, z načrti, ki vključujejo ponovno odprtje rudnika Jožef (znanega tudi kot »Dvorana odmevov«) in ustvarjanje nove povezave proti rudniku Terezia.

Kdaj se bo ponovno odprl: perspektive za leto 2027

Čeprav še ni uradnega roka za popolno ponovno odprtje solnega rudnika, strokovnjaki ocenjujejo, da bi lahko dela črpanja vode, stabilizacije struktur in preureditve turistične infrastrukture trajala med 18 in 36 meseci od začetka gradbišča. Glede na odobritev evropskih sredstev in vključenost centralnih oblasti se zdi perspektiva delnega ponovnega odprtja leta 2027 realistična, čeprav bi lahko popolno ponovno odprtje rekreacijske baze in terapevtskega kroga zahtevalo še eno ali dve leti.

Kaj lahko turist trenutno obišče v regiji

Tudi brez dostopa v podzemlje regija Praid ponuja bogato alternativno turistično ponudbo. Zdraviliško-klimatsko letovišče Sovata, oddaljeno le 10 kilometrov, gosti jezero Ursu — največje heliotermično jezero v Evropi — in jezero Aluniș, s slano vodo, koristno za zdravje. Center keramike pri Corundu, znan po svoji stoletni tradiciji, ponuja delavnice in razstave lončarstva. Vas Praid ohranja zgodovinske spomenike, kot so nekdanja pisarna rudnika (danes dispanzer, zgodovinski spomenik oznaka LMI HR-II-m-B-12935), reformirana cerkev iz leta 1780 in spominska hiša Lajos Áprily.

Pot Via Transilvanica, najdaljša pohodniška pot v Romuniji, poteka skozi Praid in ponuja priložnost za raziskovanje pokrajine, značilne za Seklersko deželo, z njenimi valovitimi griči, alpskimi pašniki in listnatimi ter iglastimi gozdovi Gurghiujskega gorovja. Solna gora, z višino 576 metrov, je razglašena za naravni rezervat kategorije III IUCN in jo je mogoče raziskati po označenih poteh.

Izkušnja obiskovalca: kaj ga čaka, ko se bo solni rudnik ponovno odprl

Ko bo Solni rudnik Praid ponovno odprl svoja vrata, bodo obiskovalci lahko ponovno doživeli edinstveno izkušnjo v Evropi. Dostop bo potekal s posebnimi avtobusi, ki prevozijo galerijo dolžine 1.250 metrov, spuščajoč se 70 metrov pod nivo vhoda, pod kotom 3–4 stopinje. Od tam bodo turisti peš spuščali približno 250 stopnic — preizkus vzdržljivosti, še posebej za starejše osebe — do sedmih obiskovalnih komor, ki se nahajajo 120 metrov pod površjem.

Konstantna temperatura 15–16 °C zahteva nošenje debelejših oblačil, tudi sredi poletja. Slan zrak, močno ioniziran, ponuja dokazane terapevtske koristi za dihalne bolezni — bronhialno astmo, kronične bronhitise, alergije — standardna kura pa traja 18 dni in poteka pod stalno zdravniško nadzorom.

Oprema bo vključevala: leseno kapelo za molitev (zgrajeno leta 1993), muzej rudarstva z zgodovinskimi eksponati in repliko konjskega vitla, Klub Aventura s pustolovskimi potmi po solni steni in med stebri, restavracijo in bife, biljardne in namiznoteniške mize, knjižnico, igralne prostore za otroke, galerijo vin s 275 sortami iz šestih evropskih držav in internet-kavarno. Izhod iz podzemlja poteka po drugi poti, z vzponom po 179 stopnicah do transportne galerije.

Cene in program (informacije za obdobje po ponovnem odprtju)

Čeprav trenutne cene niso na voljo zaradi zaprtja, zgodovina cen kaže na prilagodljiv sistem: vstopnice za turiste, abonmaji za speleoterapevtske kure (18 dni) in posebne cene za skupine in šole. Program obiskovanja je običajno bil 8:00–18:00, z zadnjim vstopom avtobusa ob 16:30. Priporočljiva je rezervacija vnaprej, še posebej v poletni sezoni in v času zimskih praznikov, ko lahko solni rudnik sprejme do 3.000 obiskovalcev na dan.

Priporočila za obiskovalce

Za tiste, ki želijo obiskati regijo Praid v obdobju rekonstrukcije solnega rudnika, se priporoča nastanitev v penzionih v Praidu, Sovati ali Corundu, ki ponujajo dostop do termalnih voda, zdraviliških zdravljenj in tradicionalne seklerjske kuhinje. Optimalna sezona za obisk je poletje (junij–september), ko zunanje temperature naredijo kontrast s 15–16 stopinjami v podzemlju še posebej prijeten, čeprav je solni rudnik mogoče obiskati skozi vse leto zaradi konstantne klime.

Za ljubitelje zgodovine obisk Tehničnega muzeja Dimitrie Leonida v Bukarešti ponuja priložnost za ogled originalnega konjskega vitla iz Praida, priče epohe, ko sta moč živali in človeška iznajdljivost oblikovala podzemlje Evrope. Za tiste, ki jih zanima dediščina UNESCO, pa izlet v Wieliczko na Poljskem ali v Hallein v Avstriji ponuja potreben primerjalni kontekst za popolno razumevanje univerzalne vrednosti Solnega rudnika Praid — bisera evropske industrijske dediščine, trenutno v obdobju preporoda skozi solidarnost Evropske unije.