Ulpia Traiana Sarmizegetusa

Uvod, ki očara, in univerzalna vrednost

V srcu Hațegske kotline, na nadmorski višini 531 metrov, pod mogočnim pogledom na gorovje Retezat in v obrambnem območju masiva Poiana Ruscă, se razprostira zgodba, ki govori o srečanju civilizacij in o rimskem imperijskem ambiciji, da spremeni barbarsko ozemlje v upravno središče province. Ulpia Traiana Sarmizegetusa ni le preprosta arheološka ruševina, temveč tihi pričevalec najbolj ambicioznega projekta romanizacije v vsej vzhodni Evropi, kraj, kjer so se srečevali cesarske ceste z avtohtono duhovnostjo, Trajanove legije pa so za sabo pustile ne le zidove iz kamna, temveč temelje nove kulturne identitete. To najdišče predstavlja bistveno poglavje v veliki zgodbi Evrope, saj je bila prestolnica province Dacia Felix, ozemlje, ki ga je osvojil cesar Trajan po dackih vojnah v letih 101–106 n. št., dogodek, ki je na novo začrtal politično zemljevid celine in prinesel transilvansko zlato v rimsko zakladnico. Za sodobnega popotnika pomeni stopiti na antični tlak tega mesta potovanje skozi čas v 2. stoletje, ko je tukaj utripalo življenje metropole z več kot 20.000 prebivalci, povezane s cesarskimi cestami z glavnim mestom sveta ob Tibru in z drugimi velikimi urbanimi središči imperija, od Lugdunuma v Galiji do Antiohije v Siriji.

Zgodovinske korenine in velike evropske povezave

Zgodovina Ulpie Traiane je neločljivo povezana z agresivno širitvijo Rimskega imperija pod dinastijo Flavijcev in z vojaško politiko Trajana, ki je po utrditvi renskega mejnega pasu in premagu partov na Vzhodu obrnil pogled proti bogastvom Dakije. Po osvojitvi dacke prestolnice Sarmizegetusa Regia v Orăștijskih gorah leta 106 n. št. in smrti kralja Decebala je bila provinca Dacia upravno organizirana, okoli let 108–110 n. št. pa je guverner Decimus Terentius Scaurianus na približno 40 kilometrov od stare kraljeve prestolnice ustanovil kolonijo, namenjeno veteranom legij. Sprva imenovana Colonia Ulpia Traiana Augusta Dacica, po Trajanovem družinskem imenu (Marcus Ulpius Traianus) in njegovem nazivu Augustus, je naselje kasneje, pod cesarjem Hadrijanom, dobilo dodatno ime Sarmizegetusa, s čimer je prevzelo duhovno ime osvojenega kraja, v simbolični gesti sprave med osvajalci in premaganimi. Ta akt ustanovitve se uvršča v širši kontekst cesarske politike kolonizacije, podobne tisti, ki so jo uporabljali v Galiji, Britaniji ali podonavskih provincah, kjer so rimski veterani postajali stebri nove upravne in kulturne ureditve.

Pod vladavino Aleksandra Severa (222–235 n. št.), zadnjega predstavnika dinastije Severov, je mesto dobilo status metropole in gostilo Concilium III Daciarum, zbor predstavnikov treh dackih provinc (Dacia Porolissensis, Dacia Apulensis in Dacia Malvensis), organ, ki je imel izmenjujoče sedež tudi v Apulumu (Alba Iulia), a je tukaj, v Sarmizegetusi, zaznamoval ključne trenutke cesarskega političnega življenja, kot je poklonitev Gordijanu III. leta 241 n. št. Ti dogodki postavljajo Ulpio Traiano v evropsko mrežo pokrajinskih središč, ob Carnuntumu na Donavi, Virunumu v Noriku ali Akvinkumu v Panoniji, vse bistvena vozlišča cesarske uprave. Poleg tega je bilo mesto na strateški cesarski cesti, ki je prihajala z Donave in nadaljevala proti severu do Porolissuma (Moigrad), kot del komunikacijskega sistema, ki je povezoval Rim z severno mejo imperija, podobno kot Via Claudia Augusta ali ceste, ki so prečkale Iberski polotok.

Obdobje miru in razcveta je trajalo do 3. stoletja, ko so kriza imperija in pritisk selitvenih ljudstev preizkusili odpornost province. V letih 117–118 n. št. je bil upor sarmatov, iranskega ljudstva, prišlega iz evrazijskih step in prisotnega tako v Dakiji kot v Panoniji ali ob Črnem morju, krvavo zatrt s strani Quinta Marcija Turba, specialista za zatiranje uporov, ki ga je poslal Hadrijan, dejanje, ki je bilo proslavljeno z dvigom spomenika v čast cesarju leta 118 n. št. in z zahvalnim napisom za Turba leta 119 n. št. Od leta 166 n. št. so invazije markomanov in svobodnih Dakov z severa pretresale provinco, cesar Mark Avrelij, filozof na prestolu, pa je moral osebno posredovati, da je rešil prestolnico, trenutek, ovekovečen v napisu okoli leta 172 n. št. Ti spopadi odsevajo razmere na drugih mejah imperija, od markomanskih vojn na Donavi do spopadov s parti v vzhodu.

Prelomni trenutek je prišel v času cesarja Avrelijana (270–275 n. št.), ko je, soočen z gospodarsko krizo in nezmožnostjo obrambe celotne province, odločil umik uprave in rimske vojske južno od Donave, dogodek, primerljiv z opustitvijo Britanije s strani Honorija v 5. stoletju ali z izgubo galijskih provinc. Čeprav je elita in uradništvo zapustilo mesto, je večina prebivalstva ostala in spremenila Ulpio Traiano v zmanjšano urbano središče, katerega življenje je nadaljevalo do hunovskih vpadov in smrti Atile, ko je končni kaos selitev končal organizirano obstoj naselja. Tako ruševine v Sarmizegetusi postajajo simbol prehoda iz antike v srednji vek v jugovzhodni Evropi, priča o načinu, kako je rimska civilizacija preživela in se preoblikovala na ozemljih vzhodno od Karpatov.

Arhitekturna mojstrovina in umetniška dediščina

Urbanistični načrt Ulpie Traiane odraža razvoj od vojaškega kastra do civilnega mesta, začenši s štirikotnikom z zaobljenimi stranicami, površino 32,4 hektarja, dolžino 600 metrov in širino 540 metrov, obdan z obrambnim zidom, zgrajenim iz masivnih blokov tesanega kamna, visokim 4–5 metrov in opremljenim z zobčjem. Ta obrambni sistem je dopolnjevalo pet teras na površini skoraj 30.000 kvadratnih metrov, gradbena tehnika, značilna za rimsko vojaško inženirstvo, primerljiva s fortifikacijami na germanski ali britanski meji. Glavni ulici, Via Principalis in Via Praetoria, sta se križali v središču mesta na ravni foruma, organizirajoč prostor po uveljavljenih rimskih urbanističnih kanonih, od Rima samega do novih mest v Afriki Proconsularis ali Siriji.

Najbolj mogočna stavba, ki prevladuje nad arheološko pokrajino, je amfiteater, zgrajen v prvi polovici 2. stoletja n. št., s kapaciteto približno 5.000 gledalcev. Gostil je gladiatorske boje, lov na divje živali (venationes) in gledališke predstave, opremljen s kompleksno infrastrukturo, vključno s podzemno komoro, iz katere je bila najdena marmorna plošča, posvečena boginji Nemesis, ki jo je daroval C. Valerius Maximus pecurarius, dobavitelj živali za predstave. Arhitektura te stavbe, s kamnitimi klopmi, rezerviranimi za elito v spodnjem delu, in lesenimi za širšo javnost v zgornjem delu, odraža rimsko družbeno hierarhijo in se uvršča v tradicijo velikih amfiteatrov imperija, od Koloseja v Rimu do tistih v Arlesu ali Nîmesu v južni Galiji. V neposredni bližini stoji tempelj boginje Nemesis, čaščene od gladiatorjev, katerega kapiteli stebrov in reliefne plošče, ki predstavljajo boginjo z tehtnico, grifonom in kolesom, se danes hranijo v Arheološkem muzeju, priče sincretizma, značilnega za vzhodne province.

Verski kompleks mesta razkriva impresivno paleto verovanj, ki so soobstajala na značilen način kozmopolitskega rimskega sveta. Poleg uradnih rimskih kultov, kot so Veliki tempelj, Kapitolij ali svetišče Liber Pater, so bili tu še templji, posvečeni bogovoma Eskulapu in Higieji, zaščitnikoma zdravja, tempelj Mitre, perzijskega boga, priljubljenega med rimsko vojsko po vsem imperiju, od Velike Britanije do Sirije, in celo tempelj palmyrskih bogov, ki so predstavljali trgovce in trgovce, prišle iz sirske Palmire, dokaz trgovskih povezav z Vzhodom. Prisotnost templja Silvana, boga gozdov, in svetišča bogov Domnus in Domna, lokalnih božanstev, prevzetih v rimski panteon, ponazarja proces interpretatio Romana, s katerim so bila avtohtona dacka verovanja asimilirana v cesarski kult.

V upravnem središču mesta stoji Avgustov tempelj (Aedes Augustalium), sedež duhovniškega združenja, ki se je ukvarjalo s cesarskim kultom in organizacijo javnih praznovanj, vključno s tistim 3. januarja, posvečenim cesarju. Ta mogočna stavba, z osrednjim dvoriščem, razdeljenim na dva dela, in obkrožena z dvema bazilikama, je gostila na sredini oltar, posvečen cesarskemu kultu, v podzemlju pa varnostno komoro za hranjenje dragocenih kultnih predmetov. Napisi, najdeni tukaj, kot tisti o daritvi svetnika Antonija Superja ali o ustanoviteljih Marku Prociliju Julijanu in Marku Prociliju Regulu, ponujajo dragocene informacije o lokalni eliti in o načinu, kako je provincialna aristokracija izkazovala zvestobo Rimu. Poleg tega oba foruma, Forum Vetus (Trajanov forum) in Forum Novum, z otoki stanovanj, lociranimi zahodno od teh, ponazarjata zaporedni urbani razvoj mesta, od začetnega vojaškega jedra do zrelega državljanskega središča. Horreum, velik skladiščni objekt za žito, in sedež finančnega prokuratorja Dacie Apulensis (Praetorum procuratoris) dopolnjujeta podobo mesta s kompleksnimi gospodarskimi in upravnimi funkcijami, medtem ko vzhodna nekropola ponuja informacije o pogrebnih praksah in demografski strukturi skupnosti.

Legende, osebnosti in prelomni trenutki

Zgodba Ulpie Traiane je polna cesarskih osebnosti, ki so stoletja zaznamovale usodo Evrope. Cesar Trajan, tisti, ki je imperij razširil do največje obsežnosti, od Britanije do Mezopotamije, je prisoten po imenu mesta in po svoji ambiciji, da integrira Dakijo v telo rimske civilizacije. Njegov naslednik Hadrijan, neutrudni popotnik, ki je prepotoval vse province imperija, je bil tisti, ki je mestu dal polno ime Sarmizegetusa, s čimer je priznal lokalno identiteto, in prav on je poslal Quinta Marcija Turba, da zatre upor sarmatov v letih 117–118 n. št., epizoda, ki spominja na zatiranje uporov v Judeji ali Britaniji pod istim cesarjem.

Mark Avrelij, stoični filozof na prestolu, se v zgodovini mesta pojavlja kot njegov rešitelj pred barbarsko invazijo leta 166 n. št., ko so markomani in svobodni Daki prodrli do srca province, napis, postavljen v njegovo čast okoli leta 172 n. št., pa govori o dvojni nevarnosti zunanje invazije in notranjega upora. Karakala, ki je z ediktom Constitutio Antoniniana leta 212 n. št. razširil rimsko državljanstvo na vse svobodne prebivalce imperija, je prisoten v Dakiji leta 213 n. št., puščajoč tri napise v Sarmizegetusi, ki potrjujejo njegovo prisotnost v provinci, ki jo je smatral za sestavni del imperija. Aleksander Sever, zadnji Severan, je mestu podelil naziv metropolis v obdobju 222–235 n. št., ga povzdignil v rang polnopravne pokrajinske prestolnice in tukaj ustanovil Concilium III Daciarum, pokrajinski parlament, ki je zbiral predstavnike iz celotne regije.

Med lokalnimi vojaškimi osebnostmi izstopa Quintus Marcius Turbo, Hadrijanov odposlanec, katerega učinkovitost pri zatiranju uporov mu je prinesla priznanje mesta z napisom leta 119 n. št., spominjajoč na druge rimske generale, kot sta Agricola v Britaniji ali Korbulon v Germaniji. Kasneje, v 3. stoletju, je prokurator F. Aelius Hammonius iunior (247–249 n. št.) zmagal nad Karpi, germanskim ljudstvom, ki se je selilo proti jugu, mesto pa mu je postavilo kip Julija Filipsa (Filipa Arabca) z napisom "našemu božanskemu gospodarju", kar poudarja predanost cesarjem celo v času krize. Cesar Decij, proslavljen leta 250 n. št. kot "restitutor Daciarum" za obrambo province pred Goti in Karpi, in Galijen, v času katerega (253–268) je denarni obtok upadel zaradi gospodarske krize, zaznamujeta zadnja desetletja rimske uprave pred avrelijanskim umikom.

Legende kraja se prepletajo z arheološko resničnostjo: pravijo, da so se po Avrelijanovem umiku preostali prebivalci zatekli v amfiteater, ga spremenili v improvizirano trdnjavo, preživljajoč v svetu, ki se je sesedal okoli njih, do prihoda Hunov. Ta zgodba o odpornosti, o skupnosti, ki je nadaljevala življenje v senci cesarskih zidov, potem ko so legije odšle, odseva usodo mnogih mejnih mest v Evropi, od britanskih do tistih v severni Afriki, in daje globoko človeško razsežnost kamnitim ruševinam.

Praktični vodnik za obisk in izkušnja današnjega turista

Za sodobnega popotnika, ki prodre na ozemlje Romunije v iskanju evropskih korenin civilizacije, predstavlja obisk Ulpie Traiane Sarmizegetuse bistveno izkušnjo, romarsko potovanje k izvirom skupne kontinentalne identitete. Arheološki kompleks, vpisan na Seznam zgodovinskih spomenikov s šifro LMI HD-I-s-A-03205, se nahaja v kraju Sarmizegetusa v okrožju Hunedoara, v zgodovinski regiji Transilvaniji, približno 40 kilometrov od mesta Hunedoara in le 8 kilometrov od prelaza Tapae, znanega v antiki kot "Železna vrata Transilvanije", strateški soteski, ki je povezovala Banat s Transilvanijo in ki je, skupaj s sotesko Olt na jugu, tvorila naravni obrambni sistem.

Dostop do najdišča poteka po cesti, ki povezuje Hațeg s Petroșanijem, v pokrajini ravnine, obkroženi s siluetami gorovja Retezat na jugu in Poiana Ruscă na severu, panorama, ki obiskovalcu omogoča razumeti, zakaj so Rimljani izbrali ta kraj za svojo pokrajinsko prestolnico: teren je bil rodoviten, naravno zaščiten z gorami, in lociran na trgovski poti, ki je prihajala z Donave. Ob vstopu v arheološko ograjen prostor prvi vtis dajejo masivne ruševine amfiteatra, katerega kamniti zidovi, zgrajeni iz masivnih blokov in malte, kljubujejo skoraj dve tisočletji, ponujajoč osupljiv pogled na areno, kjer so se nekoč odvijale krvave predstave antičnega sveta. Sprehod skozi nekdanjo metropolo omogoča obiskovalcu stopiti na sledi tlakovanih ulic, videti temelje templjev, posvečenih bogovom Nemesis, Liber Pater ali Mitri, občudovati ruševine Avgustovega templja z njegovim osrednjim dvoriščem in si predstavljati vrvenje foruma, kjer so se pogajali posli, izvajala pravica in slavil cesarski kult.

V neposredni bližini arheološkega kompleksa se nahaja Arheološki muzej Sarmizegetusa, ustanovljen leta 1924, ki hrani impresivno zbirko artefaktov, odkritih med sistematičnimi raziskavami: kiparske kapitele, napise na marmorju in kamnu, ki potrjujejo prisotnost cesarjev Hadrijana, Marka Avrelija ali Karakale, fragmente stebrov, keramiko, kovance in predmete vsakdanje rabe, ki vračajo vzdušje življenja pred dvema tisočletjema. Med vrhunskimi eksponati so marmorna plošča, posvečena boginji Nemesis s strani dobavitelja živali Valerija Maksima, in arhitekturni elementi, izvirajoči iz templja te božanstva, pa tudi napisi, ki omenjajo imena ustanoviteljev in lokalnih dostojanstvenikov.

Za popolno izkušnjo se priporoča kombinacija obiska Ulpie Traiane Sarmizegetuse z obiskom Sarmizegetuse Regie, duhovne in vojaške prestolnice dackega kraljestva, locirane v Orăștijskih gorah na nadmorski višini 1.200 metrov in vključene v svetovno dediščino UNESCO, s čimer se pridobi popolna podoba soočenja in zlitja obeh civilizacij. Informacije o vstopninah in urniku obiskov so na voljo na blagajni najdišča, lokalni vodniki pa lahko ponudijo podrobna pojasnila o zgodovinskem kontekstu in o nedavnih arheoloških odkritjih, saj velik del površine antičnega mesta ostaja še neizkopan, ohranjajoč skrivnosti za prihodnje generacije raziskovalcev.

Popotnik, ki pride sem, bodisi zgodovinar, arheolog ali preprost iskalč lepote, se znajde pred živo lekcijo o univerzalnosti človeške kulture in o načinu, kako so imperiji, bodisi rimski, habsburški ali osmanski, oblikovali pokrajino Evrope. Ulpia Traiana Sarmizegetusa ni le skupek ruševin, temveč odprt dialog med preteklostjo in sedanjostjo, kraj, kjer Evropa ponovno najde svoje skupne korenine, in kamnite ruševine postajajo tihi pričevalci civilizacije, ki je združila celine in ljudstva pod znakom zakona, reda in kulture.