Muzej romunskega kmeta

Katedrala spomina podeželskega življenja v srcu Evrope

Na Kiseleffovi cesti, le dva koraka od Trga zmage, se dviga ena najbolj fascinantnih kulturnih institucij vzhodne Evrope: Narodni muzej romunskega kmeta. Rdeča opečna stavba, oblečena v neoromunsko arhitekturno obleko s koreninami v brâncovenskem izročilu, danes skriva več kot 90.000 pričevanj civilizacije — keramiko, ljudska oblačila, tkanine, ikone, orodja, cele lesene cerkve — ki skupaj sestavljajo najbogatejšo zbirko ljudske umetnosti in tradicij Romunije in eno najdragocenejših v vsej Evropi. Institucija je "nova, s staro zgodovino", kot je radila govoriti tisti, ki so poznali njeno usodo: ponovno ustanovljena 5. februarja 1990, komaj šest tednov po padcu režima Ceaușescu, dejansko nadaljuje muzeografsko tradicijo, začeto leta 1906. Leta 1996 je Muzej romunskega kmeta postal prvi muzej v srednji in vzhodni Evropi, nagrajen z nagrado EMYA — European Museum of the Year, najprestižnejšim odlikovanjem evropskega muzealstva, podeljenim pod okriljem Sveta Evrope. Za izobraženega evropskega popotnika obisk tega muzeja pomeni več kot le ogled razstavnih dvoran: pomeni srečanje z načinom razmišljanja o dediščini, v katerem je romunska specifičnost — kmet kot univerzalna podoba človeškega stanja — postavljena v dialog z veliko zgodbo evropske kulture, od brâncovenske renesanse do avantgard dvajsetega stoletja in današnje evropske muzeologije.

Koncept muzeja, kakor so ga zasnovali njegovi ustanovitelji pod vodstvom slikarja Horie Bernee, namerno zavrača klasično logiko etnoografskega muzeja družbe. Tu se ne predstavlja "življenje vasi v določenem obdobju", temveč "tradicionalni človek" — izraz, ki ga je dala etnografinja Irina Nicolau, najtesnejša sodelavka Bernee — kot brezčasna duhovna matrica, sposobna sodobnemu svetu ponuditi referenco avtentičnosti. Filozof Gabriel Liiceanu je opazil, da muzej ponuja "univerzalnost človeškega tipa, ki jo predstavlja kmet". Ta eminentno evropska vizija — sodelujoča v istem fasciniranju za "umetnost ljudstev", ki je od 19. stoletja dala rojstvo velikim etnografskim muzejem celine — je bila leta 1996 nagrajena s strani evropske žirije, ki je opazila "izjemno redko domišljijsko kakovost" razstave in zgledni način, kako so bile zbirke zaščitene v temnih letih komunističnega režima. Danes muzej gosti tudi elemente, vpisane v svetovno nesnovno dediščino: obrt keramike iz Horezuja, zastopana v njegovih zbirkah z vazami izjemne prefinjenosti, je bila decembra 2012 vpisana na UNESCO-ov seznam nesnovne kulturne dediščine, skupaj z drugimi romunskimi elementi, kot sta doina in obred Căluș. Muzej romunskega kmeta je torej vozlišče, v katerem se romunski podeželski spomin povezuje z velikimi omrežji evropske in svetovne dediščine.

Zgodovinske korenine: od rojstva moderne države do velike družine evropskih etnografskih muzejev

Geneza muzeja se izgublja v zahodnjaških ambicijah moderne Romunije, na stičišču nacionalnega samozavedanja in velikih kulturnih modelov Evrope. Vse se začne leta 1864, ko vladar Aleksander Ioan Cuza — isti reformator, ki je sredi epohe oblikovanja evropskih nacionalnih držav po vzoru revolucij leta 1848 — ustanovi Narodni muzej antikvitet, namerno postavljen v družino velikih narodnih muzejev celine, od Louvra do dunajskih in berlinskih. Enajst let kasneje, leta 1875, na predlog Tituja Maiorescuja — literarnega kritika, izobraženega v duhu nemške šole, vodje Junimeje in enega od ustvarjalcev kulturne modernizacije Romunije — se pri tem muzeju organizira "poseben oddelek, v katerem naj se razstavijo dela tekstilne umetnosti, narejena v državi: oblačila, preproge, tkanine, sukna". Eksponati so izvirali predvsem iz zbirke podpolkovnika Dimitrija Pappasogluja, ki je že leta 1864 organiziral majhen muzej v paviljonu svoje hiše — eno prvih zasebnih etnografskih zbirk v jugovzhodni Evropi. Ti zgodnji poskusi, še brez koherentne muzeografske vizije, so postali osnova, na kateri se bo zgradila kasnejša institucija.

Ustanovni trenutek pride leta 1906, ko kralj Karel I. — pripadnik nemške dinastije Hohenzollern-Sigmaringen, prvi kralj združene Romunije — s kraljevim odlokom št. 2.777 z dne 13. julija 1906 ustanovi Muzej etnografije, narodne umetnosti, dekorativne umetnosti in industrijske umetnosti. Zamisel je pripadala ministru za šolstvo in vero Mihailu Vlădescuju, njeno uresničenje pa je v enaki meri zasluga reformatorja Spiruja Hareta. Za direktorja je bil 1. oktobra 1906 imenovan Alexandru Tzigara-Samurcaș (1872–1952), umetnostni zgodovinar, etnograf in muzeolog, prvi Romun z doktoratom iz zgodovine umetnosti. Tzigara-Samurcaševa izobrazba je globoko evropska: po študiju na Univerzi v Münchnu (od leta 1893) postane asistent na Generalni direkciji kraljevih muzejev v Berlinu (1896–1897), v Parizu pa sta v letih 1896–1898 njegova profesorja priznana umetnostna zgodovinarja André Michel in Müntz — slednji specialist za zbirke družine Medici in evropsko tekstilno umetnost. Po vrnitvi v domovino postane sekretar kralja Karla I. in direktor Univerzitetne fundacije Karla I., desetletja zagovarjajoč "pravi narodni muzej", kot je retorično izrazil svoje vprašanje v slavnem članku: "Ali smo vredni narodnega muzeja?". Leta 1910 Tzigara-Samurcaș organizira romunski oddelek na mednarodni razstavi ljudske umetnosti v Berlinu — prvo mednarodno razstavno sodelovanje romunske ljudske umetnosti —, dejanje, ki mlado bukareštansko institucijo postavlja v omrežje etnografskih muzejev Evrope: Skansen na Švedskem, odprt leta 1891 s strani Arthurja Hazeliusa kot prvi muzej na prostem na celini, ljudski muzeji v Berlinu in Münchnu, bodoči Musée des Arts et Traditions Populaires v Parizu (1937, ustanovljen s strani Georgesa Henrija Rivièreja). Muzej iz leta 1906 torej pripada prvi generaciji evropskih etnografskih muzejev, rojen iz istega nacionalnega romantizma, ki je iskal ljudske korenine moderne identitete.

Leta 1912 se začne gradnja novega sedeža na Kiseleffovi cesti — "Muzej na Cesti", kot ga bodo poimenovali Bukareščani —, gradbišče, prekinjeno z vojnami in finančnimi težavami, pa se bo raztezalo 29 let, do leta 1941. Med drugo svetovno vojno je bila "palača" na korak, da postane vojašnica za sovjetsko armado. Sledil je dolg komunistični zavoj: leta 1948 je bil Tzigara-Samurcaș odstavljen s položaja direktorja, zbirke pa so bile pregnane iz svojega sedeža, nekaj časa zbrane v palači Știrbey na Calea Victoriei — pod imenom Muzej ljudske umetnosti Socialistične republike Romunije, ki ga je vodil etnograf Tancred Bănățeanu —, nato pa stisnjene v skladišča Muzeja vasi. Od leta 1953 stavba na Kiseleffu gosti zaporedoma Muzej Lenin-Stalin, nato Muzej partije, postajajoč poklon kultu osebnosti Nicolaeja Ceaușescuja; v šestdesetih letih se ji doda osrednji korpus pisarn s proletkultovskimi značilnostmi, v popolnem neskladju z izvirno arhitekturo. Leta 1978 je institucija, ustanovljena leta 1906, praktično ukinjena z združitvijo z Muzejem vasi.

Preporod pride z revolucijo decembra 1989. 5. februarja 1990 — šest tednov po usmrtitvi Ceaușescuja — minister za kulturo Andrei Pleșu na vztrajno priporočilo umetnostnega zgodovinarja Dana Hăulică imenuje slikarja Horio Berneo (1938–2000), sina sociologa Ernesta Bernee, za direktorja ponovno ustanovljenega muzeja pod imenom Muzej romunskega kmeta. Uradna otvoritev poteka leta 1993, drugi dan velikonočnih praznikov, s prvo razstavo stalne postavitve, naslovljeno "Križ"; leta 1994 se odprejo dvorane z ikonami, leta 1996 se odpre nadstropje pod naslovom "Triumf", leta 2008 pa dvorana "Hrana", dopolnjujoč muzeografsko vizijo. Toda pot do evropskega priznanja je bila posuta z dramatičnimi preizkušnjami: junija 1990, med "mineriado", je bil muzej opustošen od rudarjev, pripeljanih v prestolnico, saj so ga zamenjali za sedež Narodne stranke kmetov-krščanskih demokratov — zgodovinskega naslednika stranke Iuliuja Maniuja, ki so jo komunisti prepovedali. Leta 1996, dvanajst let po ustanovitvi in po šestih letih obstoja v novi obliki, Muzej romunskega kmeta osvoji nagrado EMYA — European Museum of the Year, podeljeno pod okriljem Sveta Evrope iz Strasbourga, s 64 sodelujočimi muzeji iz 21 držav. Odlikovanje, izročeno direktorju Horiu Berneu od Njene veličanstva kraljice Fabiole Belgijske — trofeja je bila kip "Jajce" ("The Egg"), stvaritev britanskega kiparja Henryja Moora — je bilo prvič podeljeno muzeju iz srednje in vzhodne Evrope, kar je simbolično vrnitev Romunije v evropsko kulturno družino po desetletjih izolacije.

Arhitekturna mojstrovina: "palača zemeljske umetnosti" in umetniška dediščina

Stavba muzeja je sama po sebi izjava načel. Projektiral jo je arhitekt Nicolae Ghica-Budești (1869–1943), ugledna figura romunske arhitekturne šole, zasnovana je bila — po muzeografski viziji Tzigara-Samurcaša — kot "palača zemeljske umetnosti", razporejena v obliki samostanskega obzidja. Neoromunski slog, z močnimi brâncovenskimi odsevi, se izraža skozi rdečo opečno zidavo, okna združena pod arkadami, stebre, balustrado, preluknjane elemente in osrednji stolp s paviljonom, ki spominja na zvončnice starih samostanov, vse skupaj spremlja bogat repertoar cvetličnih in zoomorfnih dekorativnih elementov. Stavba, razglašena za zgodovinski spomenik, stoji na mestu nekdanje Državne kovnice — kjer je do leta 1912 deloval stari muzej —, na zemljišču, obremenjenem z zgodovino: tu je nekoč stal palača vladarja Nicolaeja Mavroghenija, fanariotskega kneza iz obdobja otomanske nadvlade nad Vlaško. Ta zaporednost plasti — otomanska tradicija, nemška kraljeva težnja, evropska modernost — naredi stavbo iz pravega palimpsesta romunske zgodovine v dialogu z evropsko.

Neoromunsko arhitekturo muzeja je treba brati v širšem evropskem kontekstu "nacionalnih slogov" s konca 19. in začetka 20. stoletja: isti impulz, ki je nemške in avstrijske arhitekte vodil k Jugendstilu, Francoze in Belgijce k Art Nouveauju, Britance k Arts and Crafts ali Skandinavce k nacionalnemu romantizmu (ustanovitelj Skansena, Hazelius, je bil sodobnik začetnikov tega toka), je vodil Iona Mincuja — izobraženega na École nationale supérieure des Beaux-Arts v Parizu —, Grigoreja in Cristofija Cercheza, Petreja Antonescuja in Ghico-Budeštija k iskanju "nacionalno specifičnega" arhitekturnega jezika. Teza, ki jo je že leta 1870 oblikoval Alexandru Odobescu — "študiraj ostanke, kakor koli majhne, umetniške produkcije preteklosti in jih naredi za izvir velike umetnosti" — stoji v temelju celotne šole. Glavni vir navdiha, brâncovenski slog, pa je sam evropska sinteza: bizantinska, otomanska in renesančna, rojena v Vlaški na začetku 18. stoletja, pod vladavino Konstantina Brâncoveanuja (1688–1714) — kneza mučenca, kanoniziranega s strani Romunske pravoslavne cerkve leta 1992, katerega obdobje razcveta je ostalo referenčna točka nacionalne kulturne identitete, v stalnem dialogu s habsburškim barokom sosednje Transilvanije. Muzej na Kiseleffu je torej ne le vsebnik dediščine, temveč celovita umetnina, v kateri arhitektura, kakor tudi zbirke, ki jih skriva, govori o odpornosti kulture na razpotju med Otomanskim cesarstvom, Habsburško monarhijo in ambicijami zahodne modernosti.

Dediščina muzeja šteje več kot 90.000 kosov — tihi pričevalci podeželske civilizacije, katere tehnike, verovanja in estetske oblike so prestale stoletja. Zbirka keramike, ena najbogatejših v Evropi, obsega približno 18.000 kosov, izvirajočih iz skoraj 200 lončarskih središč države, najstarejši sega v leto 1746. Poleg uporabnih posod — loncev, vrčev, kotličkov, modelov za kolače — so tu mojstrovine emajlirane keramike iz Horezuja, katere obrtne tradicije so bile leta 2012 vpisane v nesnovno dediščino UNESCO, vaze z orientalskimi vplivi, namenjene bojarjem, stvaritve slovitega središča iz Rădăuți, povezanega z družino lončarjev Colibaba (zlasti neprekosljivi Constantin Colibaba), in kosi, izvirni iz izginulega središča pri Vama Oașului. Nekateri prvi vazi, ki so vstopili v zbirko, izvirajo celo iz Jubilejne razstave 40 let vladavine kralja Karla I., organizirane leta 1906 v parku Carol.

Zbirka ljudskih oblačil šteje skoraj 20.000 kosov oblačil iz vseh romunskih pokrajin, začenši s prvo polovico 19. stoletja — zaklad oblačil, ki je pritegnil prestižne donacije osebnosti, kot so kraljica Marija (rojena Marie iz Edinburgha, vnukinja kraljice Viktorije Združenega kraljestva, ena najbolj karizmatičnih osebnosti romunske dinastije), princesa Sabina Cantacuzino ali Elisa Brătianu. Zbirka je bila predstavljena tudi na razstavi "We Wear Culture" na Google Arts and Culture, skupaj s 3.000 leti zgodovine svetovne mode. Zbirka notranjih tkanin — izdelanih iz lana, konoplje, bombaža ali svile — in zbirka lesa, pohištva in železarije, s približno 8.000 predmeti (med katerimi 130 izdelanih v tesarski tehniki, razširjenih po vseh etnografskih območjih), dopolnjujeta podobo materialne kulture izjemne estetske koherence.

Posebno kategorijo predstavlja verska zbirka, s skoraj 4.000 kosi: ikone na steklu in lesu, predloge za ikone, lesorezi, duhovniška oblačila, bogoslužne posode, križi in križci. Ikone na steklu — naslikane od kmetov za kmete, segajoče od konca 18. stoletja do druge polovice 19. stoletja — izvirajo iz slovitih transilvanskih središč Nicula, Maierii Albei Iulii, Făgăraș, Șcheii Brașova ali Mărginimea Sibiului, ozemelj, ki so stoletja pripadala Habsburški monarhiji in Avstro-Ogrskemu cesarstvu. Tradicija ikonarjev iz Nicule se uvršča v širšo družino slikanja "na zadnji strani stekla" (Hinterglasmalerei), razširjenega v srednjeevropskem prostoru — Bavarska, Avstrija, Švica —, medkulturni dialog, ki ga muzej obilno ponazarja. Med eksponati z evropskim zgodovinskim odmevom je tudi metopa iz Tropaeum Traiani, spomenika, ki ga je postavil cesar Trajan v Dobrogeji za praznovanje osvojitve Dakije — spomin na rimsko plast civilizacije na teh krajih.

Vendar pa piece de résistance razstave — imenovana "hiša v hiši" — je hiša kmeta Antonieja Mogoșa iz vasi Ceauru, okrožje Gorj, zgrajena med letoma 1875 in 1879 ter pripeljana v Bukarešto že leta 1909 od Tzigara-Samurcaša. Mogoș je bil samouk kipar v lesu in cerkveni kantor, katerega ljudski genij je bil odkrit pozno; njegova hiša, postavljena in okrašena s kipi, izdelanimi z lastnimi rokami v edinstvenem slogu, je bila od začetka predstavljena na nenaturalističen način, predmeti so bili razstavljeni delno, nakazujejoč priloge gospodinjstva. Leta 1936 je Konrad Hahm, direktor berlinskega muzeja, naredil nepozaben vzporednik med načinom razstavljanja hiše in slavnim Pergamonskim oltarjem Zevsa. Potem ko je komunistični režim preselil hišo na prostem k Muzeju vasi, se je Mogoševa hiša leta 2002 vrnila v Muzej romunskega kmeta, ponovno vzpostavivši izvirno razstavo.

Druga bistvena razsežnost dediščine je misija reševanja lesenih cerkva. Pod impulzom Horie Bernee je muzej po letu 1990 pridobil šest lesenih cerkva iz okrožij Arad in Hunedoara: dve sta bili pripeljani v Bukarešto — tista iz Bejana, zgodovinski spomenik s konca 18. stoletja s patronom svetega Nikolaja, premeščena na notranje dvorišče muzeja leta 1992 in posvečena leta 1993, drugi dan velikonočnih praznikov, in tista iz Mintie, razstavljena v notranjosti —, štiri pa so ohranjene in situ (pri Lunca Moților, Groșii Noi, Julița in Troaș). Ta reševalna misija se uvršča v evropsko tradicijo ohranjanja verske dediščine v lesu — od norveških stebrnih cerkva (stavekirker), vpisanih v dediščino UNESCO, do lesenih cerkva v Maramureșu, same vpisane v svetovno dediščino leta 1999 —, bukareštanski muzej pa ponuja zadnje zavetje spomenikom, ki so bili na korak pred propadom. Na dvorišču muzeja obiskovalec sreča tudi križce, posvečene ženskam — sveti Teodori, sveti Paraskevi, Devici Mariji —, pa tudi monumentalno leseno vreteno, "Vreteno s Turcălăujem", visoko približno štiri metre, simbolni predmet ženskega domačega dela.

Legende, osebnosti in prelomni trenutki

Zgodovina muzeja je polna osebnosti, katerih usode so se prepletle z usodo institucije. Alexandru Tzigara-Samurcaș ostaja zavetniška figura: aristokrat aromunskega izvora, član družbe Junimea, prijatelj Maiorescuja, izobražen v Münchnu, Berlinu in Parizu, sekretar kralja Karla I., je bil dejanski ustanovitelj muzeja in ostal direktor do leta 1948, ko ga je komunistični režim odstavil. Njegovo delo zbiratelja, organizatorja mednarodnih razstav in teoretika ljudske umetnosti je vplivalo na "vse, kar je ta muzej pomenil v zgodovini romunske kulture". Po njegovi smrti leta 1952 je spomin na institucijo ohranjen v senci, zbirke razpršene, do preporoda leta 1990.

Horia Bernea (1938–2000) je skupaj s Tzigaro drugi veliki ustanovitelj. Slikar mednarodnega ugleda — z razstavami v Parizu, Londonu, Edinburghu, Glasgowu, Budimpešti in Haagu, nagrajen na Pariškem bienalu leta 1971 — je bil duhovni arhitekt ponovno ustanovljenega muzeja, direktor med letoma 1990 in 2000. Bil je posvetovan glede poimenovanja institucije, izbira "Muzej romunskega kmeta" — ime, ki je mnoge na začetku zmedlo, v času, ko je beseda "kmet" še nosila pejorativne konotacije — se je izkazala za genialno. Bernea je ustvaril avtorsko muzeografijo, v kateri predmeti niso "razstavljeni", temveč "postavljeni na oder", v vizualnem diskurzu, ki združuje antropologijo s sodobno umetnostjo; bil je tisti, ki je leta 1991 odkril leseno cerkev iz Bejana, ki je bila na korak pred propadom, in sprožil njeno reševanje. Umrl je v Parizu decembra 2000, njegovo truplo pa so pripeljali v domovino in pokopali pri cerkvi Mavrogheni, v neposredni bližini muzeja, pogreba pa so se udeležili cerkveni dostojanstveniki Romunske pravoslavne cerkve na čelu s patriarhom Teoctistom. Danes kinematograf muzeja nosi njegovo ime — Studio Horia Bernea.

Med tesnimi sodelavci Bernee je tudi etnografinja Irina Nicolau, katere zapiski so ohranili spomin na "ustanovitev" muzeja, in filozof Andrei Pleșu, katerega ustanovni akt 5. februarja 1990 je omogočil preporod. Umetnostni zgodovinar Dan Hăulică je bil tisti, ki je vztrajno priporočal Berneo. Po njegovi smrti je institucijo med letoma 2001 in 2005 vodil zgodovinar Dinu C. Giurescu, v prehodnem obdobju gradbenih del, med letoma 2016 in 2019, pa umetnica Lila Passima; od leta 2019/2020 so usode muzeja zaupane direktorju Virgilu Ștefanu Nițulescuju, specialistu za nesnovno dediščino, ki je koordiniral vrnitev institucije v življenje po desetletju gradbišča.

Prelomni trenutki muzeja se prepletajo s tistimi zgodovine Romunije same. Komunistično obdobje — ko je stavba gostila Muzej Lenin-Stalin in nato Muzej partije, postajajoč hram kulta Ceaușescuja — je pustilo fizično vidne sledi še danes: v kleti muzeja še vedno obstaja dvorana z ironično razstavo artefaktov iz nekdanje epohe, spomin na absurdnost totalitarizma. Mineriada junija 1990, ko je bila institucija opustošena, saj so jo zamenjali za sedež Narodne stranke kmetov, ostaja neozdravljena rana postkomunistične tranzicije. In leta 1996 je v Strasbourgu kraljica Fabiola Belgijska izročila Horiu Berneu trofejo "Jajce" Henryja Moora — prvo nagrado EMYA, kadarkoli podeljeno muzeju iz vzhodne Evrope, komaj šest let po obstoju nove institucije, na slovesnosti, ki je simbolizirala reintegracijo Romunije v koncert kultur celine. Leta 2006 je muzej ob stoletnici prejel odlikovanje "Kulturni zasluge" v razredu velikega častnika; leta 2007 je pridobil status muzeja nacionalnega pomena; leta 2025 je praznoval 35 let od ponovne ustanovitve, leta 2026 pa zaznamuje 120 let od ustanovitve leta 1906 in 30 let od evropske posvetitve.

Praktični vodnik za obisk in izkušnja današnjega turista

Narodni muzej romunskega kmeta se nahaja na Kiseleffovi cesti št. 3, sektor 1, Bukarešta, nasproti Trga zmage — stalna razstava —, za začasne razstave, Klub kmeta, kinematograf in sejme pa je sekundarni naslov Ulica kovnice št. 3. Najudobnejši način dostopa je podzemna železnica, postaja Trg zmage (liniji M1 in M2), čemur sledi nekajminutni sprehod; avtobusi 205, 381 in 783 ustavljajo v bližini. Odpiralni čas je od srede do nedelje, med 10. in 18. uro, zadnji vstop pa je dovoljen ob 17. uri; muzej je zaprt ob ponedeljkih in torkih. Vstopnice so zmerne za evropske standarde: 20 lejev za odrasle, 10 lejev za upokojence, učenci, študenti, imetniki kartice Euro 26 pod 30 let in osebe z invalidnostjo pa imajo 75-odstotni popust in plačajo 5 lejev. Osebno fotografiranje je dovoljeno, za profesionalno snemanje pa veljajo dodatne takse.

Po skoraj desetletju utrjevalnih in restavratorskih del (2016–2025) je muzej ponovno odprl svoja vrata v etapah: aprila 2025 pritličje, z razstavo "Krščanski zakon" — suita dvoran, posvečenih krščanski podeželski kulturi (Lepota križa, Post, Zbranost, Mošti, Okna, Čas, Križ–Drevo življenja, Moč križa, Ikone in Šola vasi) —, leta 2026 pa, ob obletnici 120 let zgodovine, celotno nadstropje, z razstavo "Red življenja", ki nadaljuje nit muzeografije Horie Bernee skozi dvorane Triumf, Obleka, Delo — ogenj, Delo — voda in veter, Skupaj, Manjšine (ki gosti razstavo "Huculi"), Bivanje, Tipologije (z "Pihala glasbila"), Hiša v hiši in Hrana, ki nas veže. Za popoln obisk — pritličje, nadstropje, Mogoševa hiša, lesena cerkev iz Bejana in dvorišče s križci — je dobro rezervirati med dvema in tremi urami. Razstavni prostori na Ulici kovnice gostijo začasne razstave, kinematograf muzeja — Studio Horia Bernea in Kino-vrt, s kapaciteto približno 300 sedežev — pa je eden najbolj cenjenih prostorov avtorskega filma v prestolnici, ki predstavlja evropske produkcije in antropološke dokumentarce. Klub kmeta, kavarna-restavracija v ograjenem prostoru, kjer tradicionalno romunsko kuhinjo pripravlja ekipa restavracij La Mama, ponuja dobrodošel postanek: kavo ali kosilo s ciorbo, sarmale in mămăligo, pod pogledom obokanih oken palače. Skozi vse leto dvorišče muzeja postane oder za tradicionalne sejme velikega uspeha — Sejem mărțișorja konec februarja, Sejem ikon septembra ali Božični sejem —, priložnosti, ko ljudski mojstri pridejo prodajat svoje stvaritve, vzdušje pa postane takšno kot v vasi na praznik. Muzejska trgovina, z publikacijami založbe MARTOR — založbe institucije, ki od leta 1996 izdaja tudi antropološki letnik MARTOR —, ponuja kataloge, knjige in obrtniške izdelke.

Za evropskega popotnika se muzej naravno vključi v kulturno pot Bukarešte skupaj z Narodnim muzejem vasi "Dimitrie Gusti" na Herăstrăuju, Narodnim muzejem geologije na Kiseleffu ali Muzejem Antipa, ki se nahaja nasproti. Virtualni ogled, na voljo na 360.muzeultaranuluiroman.ro, in prisotnost institucije na Google Arts and Culture omogočata raziskovanje zbirk tudi na daljavo, dogodki, kot je Noč muzejev, pa prinašajo občinstvo v neposreden stik z eksponati. Kontaktna telefonska številka je 021.317.96.61, uradna spletna stran, muzeultaranuluiroman.ro, pa je vedno posodobljena.

Kar ostane na koncu obiska, je globok vtis institucije, ki je znala prestati stoletja, ne da bi izgubila dušo: palača ljudske umetnosti, zgrajena od nemškega kralja na temeljih otomanske kovnice, zasnovana od umetnostnega zgodovinarja, izobraženega v Münchnu, Berlinu in Parizu, oživljena od slikarja z evropsko poklicanostjo šest tednov po padcu diktatorja, posvečena od žirije Sveta Evrope kot najboljši muzej leta 1996 in ponovno odprta, po desetletju restavriranja, natanko 120 let po ustanovitvi. Muzej romunskega kmeta dokazuje v vsaki dvorani, da romunski kmet — s svojim oblačilom, s svojo keramiko, vpisano v dediščino UNESCO, s svojimi ikonami na steklu, sorodnimi s srednjeevropsko tradicijo, s svojimi lesenimi cerkvami, sorodnimi s skandinavskimi — ni obrobje Evrope, temveč bistven glas le-te, ohranjen živ v arhitekturnem spomeniku, ki je sam umetnina.