Kraljeva palača (nekdanji kraljevi dvor)

Uvod, ki očara, in univerzalna vrednost

Na bulevarju Calea Victoriei, tam, kjer se Bukarešta dviga s svojo največjo arhitekturno ponosnostjo, se dviga stavba, ki dominira nad celotnim trgom in je bila priča skoraj dveh stoletij zgodovine enega naroda in celine: Kraljeva palača, danes sedež Narodnega muzeja umetnosti Romunije. Za evropskega popotnika, ki prečka to arterijo, ki so jo nekoč imenovali "Mali Pariz", palača ni le še ena impresivna stavba med drugimi — je pravi palimpsest Evrope same, mejnik, kjer se srečujejo, vrsto za vrsto, fanariotski okus 19. stoletja, državna ambicija nemške dinastije, francoska eleganca Belle Époque, drama druge svetovne vojne, komunistična tragedija in končno demokratična prenova leta 1989. Stopiti skozi vrata te stavbe v bistvu pomeni prehoditi zgodovino načina, kako je država na obrobju jugovzhodne Evrope s trdno izgradila svoj položaj v koncertu evropskih narodov.

Univerzalna vrednost Kraljeve palače je prav v tej edinstveni sposobnosti, da je bila, po vrsti, plemiški dvorec, knežja rezidenca, kraljeva rezidenca države, priznane na Berlinskem kongresu, sedež kraljeve diktature, komunistični "Palača republike", prizorišče revolucije leta 1989 in končno tempelj umetnosti, odprt vsem — preobrazba, ki zrcali, v manjšem obsegu, velike preobrazbe, skozi katere je šla sama Evropa v zadnjih dvesto letih. Pred njo se dviga konjeniški kip kralja Karla I., v neposredni bližini pa žarijo Romunski atenej, palača CEC in samostan Stavropoleos — ansambel, ki naredi ta trg (po letu 1989 preimenovan v Trg revolucije) eno najgostejših koncentracij evropske dediščine v celotni prestolnici. Kraljeva palača torej ni le še en muzej med drugimi: je kraj, kjer se umetnost, moč in spomin Evrope srečujejo pod isto streho.

Zgodovinske korenine in velike evropske povezave

Od plemiškega dvorca do knežje rezidence (1812–1866)

Zgodba se začne sredi fanariotske dobe, v Bukarešti na njenem zahodnem robu, na tako imenovanem Mostu Mogoșoaia — poznejšem bulevarju Calea Victoriei. Med letoma 1812 in 1815 veliki logofet in razsvetljeni plemič Dinicu Golescu, ena najsvetlejših osebnosti muntenske elite, tukaj postavi razkošno hišo v neoklasicističnem slogu, z enim nadstropjem in nič manj kot 25 sobami — impresivno število za tedanjo Bukarešto. Golescu je bil človek avtentične evropske odprtosti: popotniški memoarist ("Zapis o mojem potovanju"), brat drugih protagonistov pașoptskega gibanja, pripadal je tisti generaciji plemičev, ki so gledali proti Parizu, Dunaju in Sankt Peterburgu po vzorce modernizacije. Njegova hiša — "gradim za prihodnost", je pisal očetu — je bila zasnovana kot salon bukarestske elite, prostor razsvetljenskega pogovora v svetu, ki ga je še vedno obvladovala orientalska tradicija fanariotskih dvorov.

Po Dinicuovi smrti leta 1830 dediči prodajo hišo državi (leta 1833), ki tukaj namesti centralno upravo, leta 1837 pa jo knez Aleksandru Dimitrie Ghica povzdigne v rang knežje rezidence — prvi korak k posvetitvi prostora. Pod Ghico in njegovimi nasledniki — Gheorghejem Bibescujem in Barbujem Știrbeijem — stara plemiška hiša pridobiva vrednosti palače: salon na nadstropju se preoblikuje v Prestolno dvorano, dekoracija — pohištvo, tkanine, umetniški predmeti — sledi modi majhnih francoskih palač, v neprekinjenem dialogu z velikimi evropskimi dvori. Prenove iz let 1854–1855, v času vladavine Știrbeija, utrdijo to usodo. Ko se januarja 1859 dve romunski kneževini — Moldavija in Vlaška — združita pod žezlom Aleksandra Ioana Cuze, postane hiša na Mostu Mogoșoaia seveda rezidenca prvega kneza romunske nacionalne države. Združitev leta 1859 se popolnoma vpisuje v veliko evropsko zgodbo tiste dobe: to je isto desetletje, ko Garibaldi in Cavour združujeta Italijo (Kraljevina Italija je razglašena leta 1861), v naslednjem desetletju pa bo Bismarck uresničil nemško združitev. Romunija si je torej na bulevarju Calea Victoriei ustvarila svojo "dobo narodnih združitev".

Vstop v kraljevo Evropo: Karel I. in rojstvo kraljevine (1866–1914)

Prelomni trenutek pride februarja 1866, ko "pošastna" koalicija liberalcev in konservativcev odstavi Cuzo, država pa — v nevarnosti razpada, kot kažejo tudi rivalstva med velikimi sosednjimi silami — išče tujega kneza. Izbira pade na Karla von Hohenzollern-Sigmaringena, 26-letnega mladeniča iz katoliške, švabske veje starodavne dinastije Hohenzollern — iste hiše, iz katere je izhajal tudi kandidat za španski prestol, katerega zavrnitev s strani Francije je nekaj let prej sprožila francosko-prusko vojno leta 1870. 10. maja 1866 knez Karel vstopi v Bukarešto in je nameščen prav v nekdanjo hišo Dinicua Golescuja — Nicolae Golescu, sin ustanovitelja, general in član knežjega namestništva, je tisti, ki vodi obred. Od tega trenutka se usoda palače združi z usodo dinastije, ki bo vladala 81 let, in z ambicijo države, da utrdi svojo neodvisnost v odnosu do Osmanskega cesarstva.

Karel I. je bil v bistvu kralj-arhitekt evropske modernizacije Romunije. Pod njegovo vladavino postane stara hiša premajhna za kraljevino v nastajanju: po razglasitvi neodvisnosti (9./21. maja 1877) in njenem polnem priznanju na Berlinskem kongresu leta 1878 — tistem "častnem trgovcu" Evrope, kjer so Bismarck, Disraeli, Andrássy in Gorčakov prepisali zemljevid Balkana, skupaj z neodvisnostjo Srbije in Črne gore ter ustvaritvijo Bolgarije — Karel prejme naziv kraljevska visokost in 15. marca 1881 se ustava spremeni, da Romunija postane kraljevina. Karel je razglašen za kralja 26. marca 1881 in kronan 10. maja 1881, noseč krono, ulito iz jekla ujetega turškega topa pri Plevni — simbolično dejanje, ki spominja na "Železno krono" italijanskih kraljev, obe rojeni iz ognja vojn narodne združitve. Med vojno za neodvisnost 1877–1878 je Karel osebno poveljeval, skupaj s carjem Aleksandrom II. in velikim knezom Nikolajem, zavezniškim rusko-romunskim enotam pri Plevni — epizoda, ki postavlja mlado kraljevino v ospredje evropske vojaške zgodovine tiste dobe.

Palača sama se pod Karlom I. preobrazi v spomenik kraljeve ambicije: med letoma 1882 in 1885 francoski arhitekt Paul Gottereau — tisti, ki bo čez cesto postavil tudi palačo CEC — doda osrednji del s Prestolno dvorano in svečanimi dvoranami, leta 1885 pa češki arhitekt Karel Líman, znan po gradovih Peleș in Pelișor v Sinaii, okrona ansambel s severnim krilom, "Atenejskim krilom". Leta 1882 ima Kraljeva palača prvo električno razsvetljavo v Bukarešti — znak odločnega vstopa države v evropsko modernost. Cesta pred njo je istega leta 1878 preimenovana v Calea Victoriei, pred palačo pa se leta 1939 postavi konjeniški kip kralja, delo hrvaškega kiparja Ivana Meštrovića — odprt na narodni dan, v prisotnosti kralja Karla II. in mladega velikega kneza Mihaja. Izvirni kip so komunisti stopili leta 1948, leta 2010 pa je ponovno oživel, po modelu, ki ga je ohranila umetnikova družina, delo kiparja Florina Codreja.

Med demokracijo, kraljevo diktaturo in vojno (1918–1947)

Po prvi svetovni vojni — v kateri je Romunija, vstopila na stran antante leta 1916, plačala ogromno ceno, a izšla s zgodovinskimi pokrajinami združenimi v "Veliko Romunijo" — palača vstopa v novo fazo svojega usoda. Kralj Ferdinand I. in kraljica Marija — Marija Saško-Coburško-Gothaška, vnukinja kraljice Viktorije Velike Britanije in carja Aleksandra II. Ruskega, hči vojvode Alfreda Edinburškega — sta kronana za kralja celotne Romunije v Albi Iuliji, 15. oktobra 1922, na obredu, ki postavlja državo med nove države Evrope, preurejene po versajskem sistemu, skupaj z vnovič rojeno Poljsko, Češkoslovaško in Jugoslavijo. Kraljica Marija, s svojim rafiniranim britanskim okusom in strastjo do umetnosti, postane prava "arhitektka" zadnjega velikega projekta polepšanja palače: po uničujočem požaru v noči 7./8. decembra 1926, ki požre zgornje nadstropje osrednjega dela (le veliko marmorno stopnišče ubeži), ona koordinira, po njenih navodilih, načrte arhitektov N.N. Nenciulescuja in Karla Límana, pod njenim sinom, kraljem Karlom II., pa rekonstrukcija 1930–1937 — vodena arhitektov Arthurja Lorentza in N.N. Nenciulescuja, kraljica Marija osebno nadzoruje dekoracijo notranjosti — da palači sedanjo obliko: stavbo v obliki črke U, z osrednjim delom in dvema stranskima kriloma, južno krilo imenovano "Kretzulescujevo krilo" po sosednji cerkvi. Stara Golescujeva hiša je porušena, na njenem mestu pa se dvigne južno krilo, že od takrat namenjeno za muzejske prostore.

Isto obdobje prinaša tudi senco: kraljeva diktatura Karla II. (1938–1940) spremeni palačo v orodje avtoritarizma, v trenutku, ko se cela Evropa spušča proti fašističnim režimom — od Mussolinijeve Italije do Hitlerjeve Nemčije, od Francove Španije do Salazarjeve Portugalske. Karel II. se odpove 6. septembra 1940 v korist svojega sina, mladega Mihaja I. In 23. avgusta 1944, sredi vojne, kralj Mihaj — zadnji živi kralj, ki je vodil državo v drugi svetovni vojni — izvede državni udar proti maršalu Ionu Antonescuju in obrne Romunijo na stran zaveznikov, v dejanju, ki spominja na italijanski premirje leta 1943 in mu bo po vojni prineslo odlikovanja tako Združenih držav kot Sovjetske zveze. Maščevanje ne počaka: 24. avgusta 1944 Luftwaffe bombardira palačo kot povračilni ukrep — stavba postane neprimerna za bivanje, vila za njo, "Nova hiša", kjer je dejansko živela kraljeva družina, pa je uničena do temeljev. Palača, simbol kraljeve odpornosti proti nacizmu, postane tako tudi sama žrtev evropske vojne.

Doba "Palače republike" in revolucija (1948–1989)

Po 30. decembru 1947 — dnevu prisilnega odstopa kralja Mihaja I., izsiljenega pod grožnjo sovjetskega odposlanca Vyšinskega in komunistične vlade Petruja Groze, v scenariju, ki se v istem obdobju odvija na Poljskem, Madžarskem, Češkoslovaškem in v Bolgariji — je monarhija odpravljena, Romunija pa postane Ljudska republika. Kraljeva palača je preimenovana, v prizadevanju za izbris spomina, v "Palačo republike", sprejemne dvorane osrednjega dela pa so dodeljene Državnemu svetu — nekakšnemu komunističnemu predsedništvu. Leta 1948, z odločitvijo Sveta ministrov, palača preide v upravljanje Ministrstva za umetnosti, s perspektivo ustanovitve narodnega muzeja umetnosti; institucija nastane leta 1948 in se odpre javnosti leta 1950, z Narodno galerijo, ki ji leta 1951 sledi Galerija evropske umetnosti. Preobrazba kraljeve rezidence v javni muzej se vpisuje v staro evropsko tradicijo — isto, po kateri so cesarske zbirke Habsburžanov postale Kunsthistorisches Museum na Dunaju, Romanovih — Ermitaž v Sankt Peterburgu, Bourbonov in papeževa — Louvre in Prado. Za palačo se med letoma 1959 in 1960 dvigne Dvorana palače, ogromna kongresna dvorana komunističnega režima — ločena stavba, ki je popotnik ne sme zamenjati s samo palačo.

Štiri desetletja palača preživlja kot paradoksalen dekor: muzej umetnosti v enem krilu, sedež komunistične oblasti v drugem. Pred njo, 8. novembra 1945, poteka slavna študentska demonstracija ob kraljevem godu Mihaja I. — eden prvih znakov protikomunistične odpornosti. In čez cesto, v stavbi Centralnega komiteja PCR, se pripravlja zadnje dejanje. Decembra 1989, medtem ko cela Evropa spremlja padec Berlinskega ziduja in Žametno revolucijo v Pragi, Romunija doživlja svojo revolucijo. V noči 22.–23. decembra 1989 je palača ujeta v križnem ognju med vojsko in enotami, zvestimi diktaturi: stavba je poškodovana v približno 80 odstotkih, več kot tisoč umetniških del je degradiranih ali uničenih, na oknih Stopnišča knezov pa ostanejo, še danes, sledi krogel. Trg palače postane Trg revolucije — ime, ki ga vpisuje med velike evropske trge svobode, skupaj s Vencljevim trgom v Pragi ali Gdanskom. Leta 1990, z vladno odločitvijo, je celotna stavba dodeljena Narodnemu muzeju umetnosti Romunije, po desetletju obnov pa se muzej postopoma ponovno odpre, začenši z letom 2000.

Arhitekturna mojstrovina in umetniška dediščina

Arhitektura: evropski neoklasicizem v kraljevem ključu

Stavba, ki jo vidimo danes — dokončana leta 1937, po načrtih arhitekta N.N. Nenciulescuja, s prispevkom Arthurja Lorentza in dekoracijo, ki jo je nadzorovala kraljica Marija — je izraz koherentne evropske vizije: neoklasicistična palača v obliki črke U, z monumentalnim osrednjim delom, obdanim z dvema stranskima kriloma, razpetim na pet nivojev, okoli odprtega častnega dvorišča proti bulevarju Calea Victoriei. Fasada, ritmizirana s stebri in pilastri, ohranja ravnovesje in treznost francoskega klasicizma, medtem ko južno krilo — "Kretzulescujevo krilo", postavljeno na mestu nekdanje hiše Golescu — in severno krilo — "Atenejsko krilo", dodano že leta 1885 s strani Karla Límana — dajeta silhueto, simetrično, mogočno, značilno za velike dinastične rezidence srednje in jugovzhodne Evrope: od dunajskega Hofburga do Kraljeve palače v Madridu, od Kvirinala do Kraljevega gradu v Pragi. Glavni vhod vodi v osmerokotni hodnik, okrašen v neobizantinskem slogu — poklon tradiciji pravoslavja in, širše, bizantinski dediščini romunskega prostora, v dialogu z mojstrovinami, kot je samostan Stavropoleos, nekaj korakov stran. Onkraj njega se razprostira zaporedje svečanih prostorov, ki se dvigajo, po vertikali stavbe, od sprejema do apoteoze: Uradni hodnik, Stopnišče knezov, Prestolna dvorana. V levem krilu so prostori namenjeni muzeju, skupaj z glasbeno dvorano — Avditorijem — s približno 500 sedeži, ki nadaljuje glasbeno tradicijo območja, tesno povezano z Romunskim atenejem čez cesto, svetiščem Filharmonije "George Enescu".

Zgodovinski prostori: Prestolna dvorana, Kraljeva jedilnica, Stopnišče knezov

Današnji obiskovalec lahko v okviru običajnega programa muzeja prehodi najpomembnejše svečane prostore nekdanje palače — prostore, obnovljene s skrbnostjo več kot desetletje in ponovno odprte javnosti leta 2013, potem ko je maja 2021 v Prestolno dvorano po več kot sedmih desetletjih vrnjen prestol, ki so ga uporabljali vsi romunski kralji. Stopnišče knezov — "Častno stopnišče" palače — je mojstrovina sama po sebi: monumentalno, zgrajeno iz carrarskega marmorja, okronano s fresko "Apoteoza" Arthurja Verone, ki alegorično predstavlja Veliko združitev, in frizom reliefnih medaljonov kiparja Cornela Medree, ki prikazujejo kneze in kralje Romunije. Na njegovih oknih je mogoče videti še danes sledi krogel iz decembra 1989 — zgodovinsko brazgotino, namerno ohranjeno vidno. Zgoraj Prestolno dvorano dominira monumentalni kraljevi grb, obdan s podobama kralja Karla I. in kralja Ferdinanda I., ustvarjenima leta 1934 slikarja Aurela Bordenacheja. V pritličju Kraljeva jedilnica očara s kasetiranim stropom v angleškem slogu Roberta Adama — odtis britanskega okusa kraljice Marije, vnukinje kraljice Viktorije — s tlakom iz francoskega in belgijskega marmorja ter kamini iz marmorja Rușchița. Ti prostori niso preprosti dekorji: so oder, na katerem so se odigrali trenutki apoteoze sodobne romunske države, od kraljevih avdienc 19. stoletja do uradnih slovesnosti medvojnega obdobja.

Muzejski zaklad: od kraljeve pinakoteke do univerzalne dediščine

Narodni muzej umetnosti Romunije danes hrani več kot 70.000 kosov, organiziranih v dveh velikih stalnih galerijah — Narodni galeriji in Galeriji evropske umetnosti — katerim se dodajo zbirke dekorativne umetnosti, orientalske umetnosti in orožja, pa tudi trije satelitski muzeji v mestu: Muzej zbirk umetnosti (v nekdanji palači Romanit na bulevarju Calea Victoriei št. 111), Muzej K.H. Zambacciana in Muzej Theodorja Palladyja. Jedro Galerije evropske umetnosti sestavlja osebna zbirka kralja Karla I. — z več kot šestimi El Greci, Tizianom, Brueghlom, Van Dyckom in enim Rembrandtom v lasti — ki jo je suveren, s svojim rokopisnim testamentom iz februarja 1899, zapustil "za vedno" Romunski kroni. Danes, v dvoranah nekdanje palače, evropski popotnik sreča, ramo ob rami, mojstrovine, podpisane z Domenico Veneziano, Antonello da Messina, Jacopo Bassano, Bronzino, Tintoretto — katerega "Oznanjenje" je eno najbolj cenjenih platen galerije —, Luca Giordano, Lucas Cranach starejši, Hans von Aachen, Rubens, Pieter Brueghel starejši in mlajši, Rembrandt ("Haman prosi Ester za usmiljenje"), tri platna El Greca (med njimi "Poklon pastirjev", nekoč iz glavnega oltarja cerkve Kolegija utelešenja v Madridu), Van Dyck, nato francosko šolo od Poussina, Chardina, Ingresa in Davida do Moneta, Signaca, Sisleyja, Delacroixa in Corota, skupaj s kiparstvom Rodina, Bourdella, Daloa in Camille Claudel. Zbirka ikon in ruskega slikarstva iz 15.–18. stoletja, z deli Tropinina, Maljavina in Aivazovskega, zaokrožuje podobo krščanske in cesarske Evrope. Narodna galerija ponuja, po drugi strani, najobsežnejšo zbirko romunske umetnosti v državi: Galerija stare romunske umetnosti — približno 900 kosov, ikon, liturgičnih vezenin in kultnih predmetov iz 14.–18. stoletja, ki izvirajo iz Vlaške, Moldavije in Transilvanije, priče umetnosti brâncoveške dobe in postbrâncoveške šole — in Galerija sodobne romunske umetnosti, od Nicolaeja Grigorescuja, Iona Andreescuja in Theodorja Amana do Luchiana, Brâncușija, Tonitze in Palladyja. Fond muzeja ohranja tudi sledi prvega bukarestskega muzeja umetnosti, ustanovljenega leta 1836 pri šoli samostana svetega Save slikarja Carla Wahlsteina, pa tudi darila velikih zbirateljev, kot so Anastasie Simu, Alexandru Saint-Georges ali družina Kalinderu. V Muzeju Zambaccian lahko obiskovalec občuduje francoski impresionizem in postimpresionizem — Cézanne, Renoir, Sisley, Pissarro, Delacroix, Corot — skupaj s Picassom in Matissom, v neposrednem dialogu z velikimi pariškimi zbirkami. Gledano s te perspektive, se Kraljeva palača pojavi kot romunska členica evropske verige: verige, po kateri so kraljeve pinakoteke celine — od Uffizijev do Ermitaža, od Prada do Gemäldegalerie v Berlinu — postale dediščina vseh.

Legende, osebnosti in prelomni trenutki

Kraljica Marija in "Mali Pariz"

Če ena oseba uteleša evropski duh palače, je to kraljica Marija. Vnukinja kraljice Viktorije in carja Aleksandra II., vzgojena na Eastwell Parku v Angliji, je Marija v Bukarešto prinesla ne le evropsko dinastično ime, temveč celoten svet okusa, občutljivosti in kulturne diplomacije. Ona je tista, ki je osebno nadzorovala dekoracijo obnovljenih notranjosti v 1930-ih, izbrala slog Adama za Kraljevo jedilnico in orkestrirala dekor, v katerem so se prepletali neoklasicizem, neobizantinizem in romunska ljudska tradicija. Pod njenim pokroviteljstvom in kralja Ferdinanda — kronana v Albi Iuliji leta 1922 — je Bukarešta doživela svoje slavno obdobje "Malega Pariza", bulevar Calea Victoriei, s Kraljevo palačo, atenejem Alberta Gallerona, palačo CEC Gottereauja, kavarni in knjigarnami, pa je postal os civilizacije elegance, v nenehnem dialogu s Parizom, Dunajem in Londonom. Legenda pravi, da si je kraljica Marija želela, da bi vsaka dvorana palače pripovedovala zgodbo; današnji obiskovalec lahko, še vedno, začuti njeno prisotnost v vsaki podrobnosti dekorja.

24. avgust 1944: bombardiranje Luftwaffe

Eden najbolj dramatičnih epizod zgodovine palače ostaja 24. avgust 1944, dva dni po državnem udaru kralja Mihaja proti režimu Antonescuja. Nemško letalstvo, kot povračilni ukrep za obrnitev romunskega orožja proti nekdanjemu zavezniku, bombardira središče Bukarešte, palača pa — simbol kraljeve odločitve, da reši državo pred nacistično katastrofo — je močno zadeta. Stavba postane neprimerna za bivanje, "Nova hiša" za njo, dejansko bivališče kraljeve družine, pa je uničena v celoti. Kralj Mihaj, ki bo postal zadnji kralj Romunije in, desetletja kasneje, zadnji preživeli med voditelji držav druge svetovne vojne, je še naprej izvrševal svoje pristojnosti iz Palače Elisabete. Palača na bulevarju Calea Victoriei naj bi ponovno zasijala šele po vojni, pod novo politično ureditvijo.

December 1989: palača v ognju revolucije

Pet desetletij kasneje naj bi palača spet pričala o zgodovinskem prelomu. Decembra 1989, medtem ko je Nicolae Ceaușescu izrekal svoj zadnji govor z balkona Centralnega komiteja — stavbe čez cesto —, so množice vzklikale "Dol z diktatorjem!", palača, ujeta med ogenj, pa je gorela. V noči 22.–23. decembra je bila stavba poškodovana v približno 80 odstotkih, več kot tisoč umetniških del je bilo degradiranih ali uničenih; ogenj se je razširil po krilih, na stenah Stopnišča knezov pa so ostale, kot tiha priča, sledi krogel. V istih dneh je čez trg gorela tudi Centralna univerzitetna knjižnica "Carol I", z več kot 500.000 požganimi knjigami — izguba, ki je globoko zaznamovala kulturni spomin mesta. Ponovno odprtje muzeja, po desetletju obnov, začenši z letom 2000, in ponovno odprtje zgodovinskih prostorov leta 2013 sta bili, na svoj način, dejanje demokratične odpornosti: palača, dvakrat požgana v svoji zgodovini (1926 in 1989), vsakič ponovno zraste lepša, tako kot se zgodi z velikimi spomeniki Evrope, ki so preživeli vojne.

December 2017: zadnji postanek kralja Mihaja

Zadnje kraljevo poglavje palače je bilo zapisano decembra 2017, ko se je kralj Mihaj I. — tisti, ki je bil 73 let prej, 30. decembra 1947, pri 26 letih, prisiljen odstopiti — vrnil, zadnjič, v Prestolno dvorano. Monarh, ki je umrl 5. decembra 2017 v Aubonneju v Švici, pri 96 letih, je bil pripeljan v državo in položen, med 13. in 16. decembrom, v Prestolno dvorano na bulevarju Calea Victoriei — isto mesto, kjer je prisegel pri 19 letih, leta 1947. Desettisoče Romunov je stalo v vrsti dneve in noči, da bi mu izkazali zadnjo čast, na pogrebu v Curtei de Argeș pa so sodelovali predstavniki vseh evropskih kraljevih družin — Windsor, Bourbon-Parma, Savoja, Hohenzollern in kraljevih hiš z Balkana — v srečanju, ki je imelo razsežnosti pravega "družinskega srečanja" celine, spominjajoč, da tudi po odpravi monarhije Romunija ostaja sestavni del velike evropske dinastične zgodovine. Danes stavbo uporablja romunska država in jo lahko da na razpolago Kraljevi družini — zdaj zastopani z Njenim veličanstvom Margareto, Skrbnico krone — za svečane priložnosti, dvorana Avditorij pa gosti koncerte in kulturne dogodke, ki nadaljujejo glasbeno tradicijo kraja.

Praktični vodnik za obisk in izkušnja današnjega popotnika

Kraljeva palača se nahaja na bulevarju Calea Victoriei št. 49–53, sektor 1, na Trgu revolucije, na križišču s Štirbei Vodă ulico in v neposredni bližini cerkve Kretzulescu. Najudobnejši način dostopa je postaja podzemne železnice Universitate (linija M2). Narodni muzej umetnosti Romunije je odprt od srede do petka med 10.00 in 18.00, ob sobotah in nedeljah med 11.00 in 19.00, zaprt pa je ob ponedeljkih in torkih; zadnji vstop je eno uro pred zaprtjem. Polna vstopnica stane 32 lejev, znižane tarife so 16 lejev, za učence, študente in upokojence pa 8 lejev (po veljavnem ceniku leta 2026); vstopnice je mogoče kupiti na blagajni v Galeriji evropske umetnosti ali na spletu. Vstop je brezplačen prvo sredo vsakega meseca, pa tudi na narodni dan (1. december) in na dan narodne kulture (15. januar). Fotografiranje je dovoljeno samo z mobilnim telefonom — brez stojala in brez bliskavice —, za vodene oglede pa je potrebna rezervacija vsaj sedem dni prej, na elektronski naslov sekretariata muzeja. Standardna vstopnica vključuje dostop tako do stalnih galerij kot do zgodovinskih prostorov nekdanje palače — Prestolne dvorane, Kraljeve jedilnice in Stopnišča knezov —, ki jih je mogoče obiskati v okviru običajnega programa; priporočljivo je nameniti vsaj dve do tri ure za popoln obisk, ljubitelji evropske umetnosti pa lahko preživijo tudi pol dneva med Tintorettom, El Grecom, Rembrandtom in Rubensom. Dobro je vedeti, da so lahko nekatere galerije — kot je Galerija evropske dekorativne umetnosti — začasno zaprte zaradi del, tako da je preverjanje programa na uradni spletni strani muzeja pred obiskom modra previdnost.

Izkušnjo je mogoče s prijetnostjo dopolniti onkraj zidov palače. Pred njo se dviga konjeniški kip kralja Karla I., ponovno oživljen leta 2010 po Meštrovićevem modelu, nekaj korakov stran pa je Romunski atenej — s svojimi freskami in Veliko dvorano, kjer je igral in dirigiral George Enescu —, palača CEC, s svojo kamnito fasado in stekleno kupolo, samostan Stavropoleos, dragulj brâncoveškega sloga iz leta 1724, in cerkev Kretzulescu iz 18. stoletja. Sprehod po bulevarju Calea Victoriei, med kavarne in antikvariate, proti Palači telefonov, Narodni banki in Trgu Romană, ponuja urbani kontekst medvojnega "Malega Pariza", v Muzeju zbirk umetnosti na bulevarju Calea Victoriei št. 111 — v nekdanji palači Romanit — pa je mogoče dopolniti zbirke z darili velikih romunskih zbirateljev. Za tiste, ki želijo poglobiti tudi glasbeno razsežnost kraja, sta v bližini tudi Muzej "George Enescu" in Muzej mesta Bukarešta.

Kraljeva palača ostaja, v bistvu, to, kar je bila vedno za Evropo: kraj, kjer se sreča kraljeva preteklost enega naroda s skupno dediščino celine, kjer prestol in stojalo delita isti prostor, kamni pa — požgani, bombardirani, preluknjani s kroglam in skrbno obnovljeni — še naprej pripovedujejo zgodbo naroda, ki je vsakič znova našel svojo pot proti svetlobi. Za današnjega evropskega popotnika je obisk tukaj več kot ura v muzeju: je srečanje z zgodovino samo, v eni najbolj čustvenih različic.