Narodni park Retezat

Uvod, ki očara, in univerzalna vrednost

V srcu Južnih Karpatov, tam kjer se gore dvigajo z veličastjem med haaško kotlino in dolino reke Jiu, se razprostira eno najbolj impresivnih naravnih svetišč evropske narave: Narodni park Retezat. To ni le zavarovano območje, temveč pravi zaklad biotske raznovrstnosti celine, kraj, kjer se zdi, da se je čas ustavil, da bi ohranil nedotaknjen svet, ki je nekoč prekrival vso Evropo. S površino 38.138 hektarjev, z več kot 20 vrhovi, ki presegajo 2.000 metrov nadmorske višine, in s skoraj 80 ledeniškimi jezeri, raztresenimi kot kristalna ogledala v skalovitih kotanjah, Retezat predstavlja približno 38 % vseh ledeniških jezer Romunije in je tako najbolj jezerski ledeniški masiv v celotni državi.

Kar Retezat uvršča med destinacije evropskega in svetovnega pomena, ni le njegova pravljica podobna pokrajina, temveč njegov status temeljne reference za ohranjanje narave na celini. Poimenovan »Dežela modrih oči« zaradi množice ledeniških jezer, ki žarijo kot odprte oči gore, park skriva največjo koncentracijo biotske raznovrstnosti v romunskih Karpatih: več kot 1.190 vrst višjih rastlin, med katerimi je 90 endemičnih taksonov, ki jih ni več nikjer drugje na svetu, 130 redkih ali ranljivih rastlin, 50 vrst sesalcev, 185 vrst ptic, 9 vrst plazilcev in 5 vrst dvoživk. Deviški bukovi gozdovi v Znanstvenem rezervatu Gemenele, vpisani na UNESCO seznam svetovne dediščine kot del transnacionalne serije »Prvobitni in starodavni bukovi gozdovi Karpatov in drugih evropskih regij«, predstavljajo enega zadnjih ostankov evropske divjine iz časa pred industrijsko dobo, ekosistema, ki je ostal nespremenjen tisočletja.

Univerzalno vrednost Retezata priznavajo številna mednarodna odlikovanja: UNESCO biosferni rezervat od leta 1979, član omrežja PAN Parks od leta 2004 (pionirska evropska pobuda, ki sta jo sprožila WWF in nizozemska fundacija Molecaten za zaščito evropske divjine), območje Natura 2000 od leta 2007 ter Evropska diploma za zavarovana območja, ki jo je Svet Evrope podelil leta 2008 in obnovil leta 2013 in 2023. Ta priznanja postavljajo Retezat v elito evropskih naravnih zavarovanih območij, ob parkih, kot so Vanoise v Franciji, Plitvice na Hrvaškem ali Tatra na Slovaškem in Poljskem.

Zgodovinske korenine in velike evropske povezave

Zgodovina Retezata je globoko prepletena z velikimi zgodbami Srednje Evrope, saj je bilo ozemlje, ki je prehajalo skozi roke imperijev in dinastij, ki so oblikovale usodo celine. Preden je postal prvi romunski narodni park, je bil masiv Retezat stoletja aristokratsko lovišče družine Kendeffy, ene najstarejših in najvplivnejših plemiških družin v Transilvaniji. Izvirala je iz starega romunskega rodu Cândeștilor, pomadžarjena v 15. stoletju pod imenom Kendeffy, ta dinastija je gospodovala nad obsežnimi ozemlji v Haaški deželi, gorovju Retezat, gorovju Cugir in dolini reke Jiu že iz časa Janka Hunjadija. Do agrarne reforme leta 1921 je družina Kendeffy imela v lasti približno 240.000 hektarjev zemljišč v Transilvaniji, vključno z alpskimi pašniki in starodavnimi gozdovi v srcu Retezata.

Zgodovinski kontekst teh dežel je neločljivo povezan z zgodovino Transilvanije kot dela Ogrskega kraljestva, nato avtonomne kneževine pod otomansko suverenostjo, da bi od leta 1690 prišla pod neposredno oblast Habsburške monarhije. Po avstrijsko-ogrskem kompromisu leta 1867 je bila Transilvanija ponovno vključena v Ogrsko kraljestvo kot del Avstro-Ogrske, Retezat pa je postal lovišče za imperialno elito z Dunaja. To obdobje je zgodovini gore prineslo posebno evropsko razsežnost: leta 1882 je princ Rudolf, edini sin cesarja Franca Jožefa I. in prestolonaslednik avstro-ogrskega prestola, prispel v grad Sântămăria-Orlea družine Kendeffy na tedensko lovsko ekspedicijo v Retezat. Princ Rudolf, znan po svoji strasti do ornitologije in naravoslovnih znanosti, je bil očaran nad divjino teh gora, njegov obisk pa je ostal v spominu kraja, v bližini celo obstaja spomenik, posvečen njemu.

Gozdarsko izkoriščanje Retezata je imelo prav tako evropsko razsežnost. Od leta 1880 je družina Kendeffy na območje pripeljala ekipe italijanskih gozdarjev iz Pecala, province Udine (Furlanija), za izvajanje sečnje iglavcev v smrekovih gozdovih. Ta prisotnost italijanskih mojstrov je pustila sledi v gozdarskih tehnikah in lokalni toponimiji, kar predstavlja malo poznano poglavje kroženja delovne sile in izmenjave znanja med evropskimi regijami v 19. stoletju.

Pred ustanovitvijo narodnega parka je bilo območje rezervat za lov na črne koze, ki so pripadale Kraljevi hiši Romunije, upravljala pa ga je Direkcija kraljevih lovcev. Po agrarni reformi leta 1923 je bil večji del alpskega gologlavja dodeljen vase in občinam s pravico do rabe za pašo, ohranile pa so se nekatere omejitve. Leta 1927 je na predlog madžarskega botanika Gyule Nyárádija Erasmus Juliusa del masiva prešel v upravljanje Botaničnega muzeja v Cluju za zaščito, kar je predstavljalo prvi korak k statusu zavarovanega območja.

Prelomni trenutek je prišel 22. marca 1935, ko je vlada Tătărescuja na pobudo profesorja Alexandra Borze in znanstvenika Emila Racovițăja izdala odlok o ustanovitvi Narodnega parka Retezat, prvega narodnega parka v Romuniji in enega prvih v celotni verigi Karpatov, ob rezervatih na Slovaškem (Dobroč in Badinský, 1918) in kasnejšem Narodnem parku Tatra (1948). Ta dosežek se je vpisal v širši evropski tok zavesti o vrednosti naravne dediščine, tok, ki je v medvojnem obdobju dobival zamah v državah, kot so Švica, Francija, Nemčija in skandinavske države, kjer je ideja o zaščiti narave začela dobivati podporo znanstvene elite in ohranitvenih gibanj, navdihnjenih z ameriškim modelom parkov Yellowstone in Yosemite.

Alexandru Borza (1887–1971), ustanovitelj Botaničnega vrta v Cluj-Napoci in pionir romunske geobotanike, je bil eden prvih evropskih strokovnjakov, ki so izvajali sistematične raziskave etnobotanike. Izobražen v tradiciji avstrijsko-ogrske botanične šole in z znanstvenimi stiki z raziskovalci iz vse Evrope je Borza opisal Retezat kot »sveto zemljo za znanost, v svoji celovitosti sveti spomenik narave«. Leta 1927 je objavil poziv »Potrebujemo zakon za zaščito narave«, leta 1930 pa je na podlagi Zakona št. 213/7. julij 1930 o zaščiti narave nastala Komisija za spomenike narave s sedežem pri Romunski akademiji, med člani pa so bili Emil Racoviță, George Vâlsan, Alexandru Borza in drugi znanstveniki evropskega formata.

Emil Racoviță (1868–1947), drugi duhovni oče parka, je bil svetovno znan znanstvenik, ustanovitelj biospeleologije, polarni raziskovalec (udeležen je bil ekspedicije Belgica na Antarktiko) in prvi direktor Inštituta za speleologijo na svetu, ustanovljenega v Cluju leta 1920. Racoviță je v Cluj pripeljal mednarodno ekipo biologov, vključno z dvema Francozoma (Jules Guiart, René Jeannel) in Švicarjem (Alfred Chappuis), s čimer je ustvaril pravo evropsko središče za raziskave. Leta 1926 je Racoviță ustanovil tudi Nacionalni turistični urad (ONT), uradno potrjen leta 1936, s čimer je postavil temelje odgovornemu ekološkemu turizmu v Romuniji z vizijo, ki je predvidevala sodobne koncepte trajnostnega razvoja.

Leta 1955 je bila na pobudo Borze in Racovițăja ustanovljena Znanstvena rezervat Gemenele, strogo zavarovano območje 1.630–1.947 hektarjev v srcu parka, namenjeno izključno znanstvenim raziskavam. Leta 1979 je UNESCO vključil park v program »Človek in biosfera« (Man and the Biosphere) in ga priznal kot biosferni rezervat, prvi takšen v Romuniji. Leta 1993 ga je Mednarodna zveza za ohranjanje narave (IUCN) uvrstila med demonstracijske projekte trajnostnega podeželskega razvoja. Septembra 2004 je Retezat postal član fundacije PAN Parks, evropske mreže visokokakovostnih divjih območij, ob parkih, kot so Fulufjället na Švedskem, Majella v Italiji, Oulanka na Finskem in Peneda-Gerês na Portugalskem. Leta 2007 je bil park določen kot območje Natura 2000 (ROSCI0217 Retezat in ROSPA0084 Gora Retezat), s čimer se je vključil v evropsko ekološko omrežje, namenjeno ohranjanju habitatov in vrst skupnega pomena. Leta 2008 mu je Svet Evrope podelil prestižno Evropsko diplomo za zavarovana območja, s katero je priznal izjemno vrednost naravne dediščine in prizadevanja za ohranjanje, diploma pa je bila obnovljena leta 2013 in 2023.

Druga evropska razsežnost Retezata je njegova povezava z UNESCO mednarodnim geoparkom Haaška dežela, ki leži ob vznožju masiva. Ta geopark, član Globalne mreže UNESCO geoparkov od leta 2005, je slaven po fosilih pritlikavih dinozavrov, odkritih od konca 19. stoletja pri Sânpetru in Tuștei. Vrste, kot so Magyarosaurus dacus, Telmatosaurus transsylvanicus, Balaur bondoc in velikanski pterozaver Hatzegopteryx (z razponom kril približno 14 metrov), so živele pred približno 70 milijoni let na nekdanjem otoku Haaškem, tropskem vulkanskem otoku v morju Tetis. To znanstveno odkritje svetovnega pomena, ki so ga izvedli romunski in tuji paleontologi (vključno s Kanadčani in Britanci) pod koordinacijo profesorja Zoltana Csiki-Save z Univerze v Bukarešti, postavlja Retezat v izjemnem evropskem in svetovnem geološkem kontekstu, kar dokazuje kontinuiteto naravnih procesov, ki so oblikovali celino.

Poleg tega so leta 2017 bukovi gozdovi Retezata (vključno s tistimi v rezervatu Gemenele) vpisani na UNESCO seznam svetovne dediščine kot del transnacionalnega serijskega lokaliteta »Prvobitni in starodavni bukovi gozdovi Karpatov in drugih evropskih regij«, ob 92 komponentah iz 18 evropskih držav, od Albanije in Avstrije do Španije in Ukrajine. To priznanje poudarja vlogo Retezata kot bastijona evropske gozdne biotske raznovrstnosti.

Naravna mojstrovina in znanstvena dediščina

Masiv Retezat-Godeanu se odlikuje po kompleksni geologiji in ledeniškem reliefu izjemne izraznosti. Dva velika eruptivna bloka granodiorita, znana kot »retezatski granit«, se raztezata v smeri glavnega severnega grebena v dolžini več kot 40 kilometrov in ponujata mineralno pokrajino redke lepote, z čipkastimi grebeni, ostrimi kuli in impresivnimi ledeniškimi kotanjami. Južni, apnenčasti del, znan kot Mali Retezat, skriva spektakularne kraške oblike: skalne stene, soteske, jame s koralnimi konkrecijami in podzemne galerije. Med pomembnejšimi jamami so Jama Șura Mare (največja jama v Romuniji po prostornini, z več kot 2 milijona kubičnih metrov), Jama Zeicului, Jama s koralami in Jama Iorgovanului.

Ledeniški relief Retezata velja za najbolj reprezentativnega v romunskih Karpatih. Tektonika, litologija in morfologija masiva, povezane z orientacijo grebenov glede na glavne zračne mase, naredijo Retezat najbolj vlažno območje romunskih Karpatov. Hidrografsko omrežje je razdeljeno na dve glavni smeri: proti severu, proti reki Strei (povodje Mureșa), kamor se zbirajo vse reke z zahoda, severa in severovzhoda masiva, in proti jugu, proti zahodnemu reki Jiu (povodje reke Jiu). Najpomembnejši vodni tok je Râul Mare s povprečnim letnim pretokom 12,9 kubičnih metrov na sekundo. Na vseh vodnih tokovih parka se nahajajo spektakularni slapovi, kot so Slap Lolaia (15 metrov višine), Slap Ciomfu Mare, Slap Râușor in Slap Lazăru.

Toda prava mojstrovina Retezata je njegov edinstven sistem ledeniških jezer, približno 80 na številu, od katerih je 54 stalnih, na nadmorskih višinah med 1.700 in 2.300 metri. Ta jezera, nastala v ledeniških kotanjah, so združena v komplekse ali izolirana in predstavljajo glavno atrakcijo parka. Med njimi imata dve nacionalni rekordi: jezero Bucura, na 2.030 metrih nadmorske višine, je največje ledeniško jezero v Romuniji s površino 8,9 hektarja (88.612 kvadratnih metrov), medtem ko je jezero Zănoaga najgloblje ledeniško jezero v državi z največjo globino 29 metrov in prostornino 693.152 kubičnih metrov. Druga izjemna jezera so Galeșul, Tăul Negru, Tăul Porții, Tăul Țapului, Ana, Lia, Florica, Viorica, Ștevia in Tăul dintre Brazi. Površina jezer se giblje od 300 kvadratnih metrov (Stânișoara I) do 88.612 kvadratnih metrov Bucure.

Flora Retezata je ena najbogatejših in najbolj raziskanih v Evropi. S približno 1.190 vrstami višjih rastlin, kar predstavlja več kot tretjino romunske flore (3.450 vrst), je masiv pravi botanični raj. Med njimi je 90 endemičnih taksonov, torej jih ni več nikjer drugje na svetu: Centaurea phrygia ratezatensis, Draba dorneri, Festuca pacyphylla, Trifolium retezaticum, Rubus retezaticus, Hieracium borzae (poimenovan po Alexandruju Borzi) in številne druge. Še 130 vrst ima status »ogrožene« ali »ranljive«, med njimi so edelweis (Leontopodium alpinum), različne vrste sviščev, Rhododendron kotschyi, Doronicum carpaticum in ledeniška nageljnovka. Botanično zanimanje za Retezat sega že v drugo polovico 18. stoletja, v 19. stoletju pa je masiv pritegnil številne evropske botanike, vključno iz Nemčije, Avstrije in Ogrske, kar je prispevalo k njegovemu mednarodnemu znanstvenemu ugledu.

Rastlinstvo parka je razporejeno po več pasovih. Bukovi gozdovi (Fagus sylvatica) zavzemajo območje med 800 in 1.200 metri, sledijo mešani gozdovi (bukev, smreka, jelka) med 1.200 in 1.400 metri, nato smrekovi gozdovi (Picea abies) med 1.400 in 1.800 metri. Zgornja meja gozda leži med 1.800 in 1.900 metri, nad katero se razprostira subalpski pas, prevladujoč z rušjem (Pinus mugo), cembra (Pinus cembra), rdečkastim slečem (Rhododendron kotschyi) in pritlikavim brinjem (Juniperus sibirica). Gozdovi pokrivajo približno 49 % površine parka, od tega je približno 20 % deviških in skoraj deviških gozdov, najvrednejši pa so tisti v Znanstvenem rezervatu Gemenele, kjer se nahaja edino območje starodavnega mešanega gozda v Romuniji in eno redkih v Evropi.

Favna Retezata je prav tako impresivna in predstavlja skoraj četrtino vseh vrst sesalcev Romunije. Med 55 vrstami sesalcev so sivi volk (Canis lupus), rjavi medved (Ursus arctos), divji prašič (Sus scrofa), evrazijski ris (Lynx lynx), divja mačka (Felis silvestris), gams (Rupicapra rupicapra), jelen (Cervus elaphus), srna (Capreolus capreolus), vidra (Lutra lutra), kuna belica (Martes martes) in jazbec (Meles meles). Posebna vrsta je alpski svizec (Marmota marmota), ponovno naseljena leta 1973, ko je bilo 17 primerkov, ujetih v Narodnem parku Vanoise v Franciji in avstrijskih Alpah pri Salzburgu, izpuščenih v kotanji jezera Gemenele. Ta ponovna naselbitev, del širšega projekta, ki je vključeval tudi Rodne in Făgăraške gore, predstavlja primer evropskega sodelovanja za ohranjanje biotske raznovrstnosti, avstrijski in francoski svizci pa danes naseljujejo grebene Retezata in turistom ponujajo nepozabne trenutke.

Ptičja favna parka obsega 185 vrst, Retezat pa je BirdLife International vključil med Pomembna območja za ptice (Important Bird Areas). Emblematična vrsta je planinski orel (Aquila chrysaetos), katerega silhueta se pojavi na logotipu parka, ob koklju (Tetrao urogallus), kačarju (Circaetus gallicus), velikem uharju (Bubo bubo), črni žolni (Dryocopus martius), sokolu selcu (Falco peregrinus) in plešastemu jastrebu. Park skriva 13 vrst netopirjev in je pomembno središče za ohranjanje netopirjev, identificiranih pa je bilo več kot 1.000 vrst metuljev, Retezat pa ima dve Evropski primarni območji za metulje.

Legende, osebnosti in prelomni trenutki

Retezat je zavit v tančico legend, ki mu dajejo posebno mitsko auro v kolektivni zavesti Jugovzhodne Evrope. Ime gore samo izvira iz romunščine: »retezat« pomeni »odrezan«, ploska oblika vrha Retezat (2.482 metrov), vidna iz vse Haaške dežele, kot da bi bila odrezana z nožem, je dala rojstvo številnim zgodbam. Najbolj razširjena legenda pravi, da sta se dva velikana borila na življenje in smrt, eden od njiju pa naj bi vrh gore odrezal s plugom. Druga različica pripoveduje o Bel-Emperorju, sinu cesarja, ki naj bi v boju s sedmeroglavim zmajem po pomoti odrezal vrh gore. Sodobnejša različica, ki kroži med turisti, trdi, da naj bi bil vrh »odrezan« z velikanskim laserjem nezemeljskih bitij, Retezat pa naj bi bil nekakšna »interplanetarna vrata«.

Najbolj znana lokalna legenda je legenda o Iovanu Iorgovanu, mitskem liku, podobnem Herkulu iz grške mitologije. Po ljudski baladi, posneti leta 1867 s strani madžarskega etnologa Jánosa Csatója in ohranjeni v 43 različicah, je bil Iorgovan pogumni mladenič, »sin Romuna« (sin romanca), ki se je zaljubil v pastirico. Dekle je ugrabil zmaj, Iorgovan pa je po obupnem iskanju prišel v gore Retezat, kjer je z velikanskim kijem premagal zmaja. Vrh Piatra Iorgovanului (2.014 metrov), v Malem Retezatu, apnenčastem delu masiva, nosi ime tega junaka, Jama Iorgovanului, ki je v bližini, pa velja za kraj, kjer naj bi imel zmaj svoje bivališče. Ta legenda odraža kulturno plast dackega in rimskega sloja območja, Retezat se nahaja v bližini Sarmizegetuse Regia, duhovnega središča Dakije, in ruševin Ulpia Traiana, rimskega mesta, ki ga je cesar Trajan zgradil po osvojitvi Dakije leta 106 n. št.

Druga zgodovinska osebnost, povezana z Retezatom, je družina Kendeffy, katere člani so gospodovali tem krajem stoletja. Zadnji grof Kendeffy, Gabor, je ostal v Romuniji po nacionalizaciji leta 1948, zavrnil odhod na zahod z ostalo družino in bil pokopan na pokopališču v Haaškem, na pogrebni slovesnosti pa je sodelovalo celotno prebivalstvo vasi Sântămărie-Orlea. Dediščina Kendeffyjev vključuje grad Sântămăria-Orlea in ruševine trdnjave Colț, zgrajene konec 13. stoletja na vhodu v sotesko Râușor, nad cesto, ki se vzpenja proti Retezatu.

Med znanstvenimi osebnostmi, ki so zaznamovale zgodovino Retezata, so poleg Alexandra Borze in Emila Racovițăja še Andrei Popovici-Bâznoșanu, geograf in etnolog, George Vâlsan, geograf, ter madžarski botanik Gyula Nyárádi, ki je leta 1927 predlagal prvi naravni rezervat na območju. Francoski geograf Emmanuel de Martonne, znan po svojih študijah Karpatov, je obiskal Retezat leta 1921 in opozoril na množično krčenje gozdov v povodju reke Șes. V komunističnem obdobju je park doživel obdobja izolacije, pa tudi intenzifikacije znanstvenih raziskav, zlasti v rezervatu Gemenele, kjer je Romunska akademija zgradila Laboratorijsko hišo na 1.770 metrih nadmorske višine.

Po letu 1990 se je Retezat soočil z velikimi izzivi: prekomerno pašo, nezakonitim sečnjam in zemljiškimi zahtevki. Leta 2006 je romunska država odločila v korist dedičev družine Kendeffy in jim dodelila 10.000 hektarjev v Retezatu, vključno z deli parka, na podlagi zakona o vračanju premoženja, ki so ga zaplenili prejšnji režimi. Romunska akademija, ki ji je bilo zemljišče dodeljeno v 30. letih, je izpodbijala odločitev, po dolgotrajnem postopku pa je leta 2022 sodišče razglasilo vračilo nezakonito, park pa se je vrnil v državno last. To obdobje je preizkusilo odpornost romunskih ohranitvenih institucij in pritegnilo pozornost mednarodnih okoljskih organizacij na ranljivost evropske naravne dediščine.

Praktični vodnik za obisk in izkušnja današnjega turista

Obisk Narodnega parka Retezat leta 2026 ponuja popolno izkušnjo evropskega ekoturizma, ki združuje gorske pohode različnih stopenj težavnosti, opazovanje divjih živali in rastlin ter dostop do znanstvene dediščine svetovnega pomena. Glavni dostop v park je s severa, skozi kraje v Haaški deželi: Ohaba de sub Piatră, Sălașu de Sus, Nucșoara in Cârnic, ki ležijo ob pokrajinski cesti DJ 667A in državni cesti DN66. Druga pot dostopa je z juga, skozi Câmpu lui Neag in sotesko Buții, prihajajoč iz Petroșanija po DN66A. Center za obiskovalce parka, v vasi Nucșoara (občina Sălașu de Sus), je odprt od ponedeljka do petka med 08:00 in 16:30 (petek do 14:00), v turistični sezoni (sobota in nedelja) pa oskrbniki ponujajo informacije in vstopnice na glavnih vhodih: Cârnic, Gura Apelor in Câmpul lui Neag.

Vstopnina znaša 10 romunskih lejev na osebo (vključno z DDV), veljavna 7 dni, ne glede na število vstopov v park v tem obdobju. Vstopnico je mogoče kupiti v Centru za obiskovalce Nucșoara, na drugih vhodih v park, pri pooblaščenem osebju uprave ter tudi prek spleta ali SMS, kar olajša načrtovanje potovanja. Za tiste, ki pridejo z avtomobilom do zapornice pri Gura Apei (cesta proti Gura Bucurei/Poiana Pelegii), se zaračuna dodatna taksa za prehod po gozdni cesti 15 lejev/avtomobil, namenjena Direkciji za gozdove Hunedoara. Zbrana sredstva se uporabljajo za čiščenje parka, vzdrževanje infrastrukture in dejavnosti ohranjanja.

Mreža turističnih koč v parku ponuja postanke za pohodnike: Koča Pietrele (1.480 m), Koča Gențiana (1.670 m), Koča Buta (1.580 m), Koča Rotundu, Koča Baleia, Koča Gura Apei (945 m) ter zavetišča Salvamont Bucura, Salvamont Zănoaga, Stâna de Râu in Condor. Označene pohodniške poti segajo od lahkih, dostopnih družinam z otroki, do težkih, namenjenih izkušenim alpinistom. Med najbolj priljubljenimi so: pot Cârnic – Koča Gențiana – jezero Pietrele – preval Bucurii (8–9 ur), pot Gura Bucurii – jezero Bucura – vrh Peleaga – dolina Pelegii – Gura Bucurii (približno 8 ur, srednje težavna do težavna), pot Râușor – jezero Ștevia – vrh Retezat – Râușor (10–11 ur, približno 1.400 metrov višinske razlike) in pot Cheile Buții – Koča Buta – vrh Piule – vrh Pleșa (8–9 ur). Nedavno je bila na Centru za obiskovalce Nucșoara urejena pot, dostopna vsem, vključno z osebami z invalidnostjo, ki omogoča stik z naravo skozi vse čute.

Optimalno obdobje za obisk je med junijem in septembrom, ko je vreme ugodno in večina poti dostopnih. Pozimi se park spremeni v deželo smučanja na turah in zimskega alpinizma, nekatere poti pa so zaprte zaradi nevarnosti plazov. Kampiranje je dovoljeno le na določenih območjih, ob upoštevanju pravilnika parka. Pomembno je vedeti, da je v Znanstvenem rezervatu Gemenele dostop širši javnosti strogo prepovedan, dovoljen je le raziskovalcem z dovoljenjem, ki ga izda Romunska akademija, saj gre za območje popolne zaščite, namenjeno ohranjanju ekosistemov v njihovem naravnem stanju.

Za popolno izkušnjo lahko obiskovalci raziskovanje Retezata kombinirajo z obiski v UNESCO mednarodnem geoparku Haaška dežela, ki leži ob vznožju masiva. Tu si lahko ogledajo Hišo geoparka v Haaškem z razstavo »Zmaji, zmaji in dinozavri«, Hišo pritlikavih dinozavrov v Sânpetru, Hišo vulkanov v Densușu ter srednjeveške utrjene cerkve v Densușu (najstarejša v Romuniji, s freskami iz 15. stoletja), Sântămăria-Orlea in Strei, vpisane na UNESCO seznam svetovne dediščine. Prav tako je v bližini Sarmizegetusa Regia, nekdanja prestolnica Dakije, vključena na UNESCO seznam svetovne dediščine kot del »Dackih trdnjav v gorovju Orăștie«.

Retezat tako ostaja kraj, kjer se evropska zgodovina — od dacke civilizacije in rimskega osvajanja, prek srednjeveških migracij in avstrijsko-ogrske aristokracije, do sodobne znanosti in sodobnega ohranjanja — sreča z naravo v izjemni simbiozi. Je svetišče ne le za rjavega medveda, volka, gamsa in planinskega orla, temveč tudi za evropski duh odkrivanja, spoštovanja do naravne dediščine in iskanja pravih vrednot civilizacije. Za evropskega popotnika, ki pride sem, Retezat ponuja tisto, kar redka kraja na celini še lahko ponudijo: avtentično srečanje z divjino, v pokrajini, ki je ostala v bistvu nespremenjena tisočletja, tiha priča mimohoda imperijev in nadaljevanja življenja v njegovih najčistejših oblikah.