Spominski muzej Sighet – Memorial žrtvam komunizma in odpora

Memorial žrtvam komunizma in odpora v Sighetu: Evropska katedrala spomina v srcu Maramureša

Na skrajnem severu Romunije, tam, kjer se Karpati srečajo z ukrajinskimi ravnicami in kjer se reka Iza izliva v Tiso, se dviga mesto Sighetu Marmației — nekdanja prestolnica Maramureške županije v okviru Avstro-Ogrskega cesarstva, danes ena najbolj zgodovinsko obremenjenih točk vzhodne Evrope. Tukaj, na ulici Corneliu Coposu, v stavbi, ki je nekoč nosila pečat terorja, danes stoji prvi muzej na svetu, posvečen žrtvam komunizma: Memorial žrtvam komunizma in odpora. To mesto ni le muzej, temveč prava katedrala evropskega spomina, sveti prostor, kjer se boleča preteklost pol stoletja sreča z upanjem prenovljene demokracije, kjer so zidovi nekdanje politične ječe postali templji resnice in svobode. Leta 1998 je Svet Evrope uvrstil Memorial v Sighetu med tri najpomembnejša mesta ohranjanja spomina na kontinent, ob Memorialu v Auschwitzu in Memorialu miru v Normandiji — priznanje, ki to institucijo postavlja ne le v romunsko dediščino, temveč v samo srce evropske zgodovinske zavesti.

Zgodovinske korenine: Od avstro-ogrske ječe do romunskega Gulaga

Stavba, ki danes gosti Memorial, je bila zgrajena med letoma 1896 in 1897 s strani oblasti Avstro-Ogrskega cesarstva ob praznovanju »prvega madžarskega tisočletja« — tistega obdobja narodnega vrenja, ko je Ogrsko kraljestvo, del habsburškega dualizma, po vsej Transilvaniji postavljalo upravne spomenike. Arhitektura stavbe je odsevala duh časa: stavba v obliki črke T, s pritličjem in dvema nadstropjema, 108 celicami (36 posamičnimi in ostalimi za skupine po štiri ali šest oseb), debelimi šestmetrskimi zidovi, vrati iz smrekovega lesa in nadzornimi stolpi. Zgrajena po vzoru ječ v Satu Mareju, Oradei, Aradu, Aiudu in Gherli, je stavba predstavljala izraz srednjeevropskega pravnega reda, navdihnjenega z avstrijsko prakso postavitve ječ v neposredni bližini sodišč za lažji prevoz zapornikov.

Do leta 1944 je ječa delovala kot zapor za običajne prestopnike, v njej so bili zaprti obsojenci na kazni od šestih mesecev do dveh let. Toda njena usoda se je korenito spremenila z napredovanjem evropske zgodovine proti katastrofi druge svetovne vojne. Novembra 1940, potem ko je Dunajski diktat severno Transilvanijo priključil horthyjevski Madžarski, je mesto Sighet prišlo pod sovjetsko vojaško upravo, ječa pa je bila uporabljena za internacijo sovjetskih dezerterjev in nemških vojnih ujetnikov, nekateri poslani na prisilno delo v ZSSR, drugi repatriirani. To obdobje označuje prvi stik stavbe s terorjem totalitarnih sistemov, ki so definirali evropsko 20. stoletje.

Po koncu vojne in ponovni vzpostavitvi romunske uprave je Sighet postal tranzitna točka za repatriacijo ujetnikov in deportirancev iz Sovjetske zveze — mračen uvod v epizode represije, ki so sledile. Avgusta 1948, ob utrjevanju komunističnega režima, nameščenega v Romuniji pod sovjetskim vplivom, je bila ječa rezervirana za politične zapornike. Prvi so bili osemnajst dijakov iz Liceja »Dragoș Vodă«, obtoženih demonstracij proti novemu režimu, nato kmetje iz Maramureša, ki so zavrnili predati kmetijske kvote državi, in mladi člani »Križarskih bratovščin« — mladinskih organizacij, ukoreninjenih v tradiciji Železne garde, zdaj štetih za »sovražnike ljudstva«. Ti zaporniki, mnogi še živi in danes prebivajoči v Sighetu, predstavljajo žive priče prvih valov komunistične represije.

Prelomni trenutek je prišel v noči med 5. in 6. majem 1950, ko je operacija Securităte, ki jo je izvedlo 228 agentov v 38 ekipah, privedla do aretacije približno 80 visokih dostojanstvenikov iz obdobja 1918–1945, večinoma iz Narodne kmečke stranke in Narodne liberalne stranke. Med njimi so bili nekdanji ministri, akademiki, ekonomisti, vojaški častniki, zgodovinarji, novinarji in politiki — prava elita medvojne Romunije. Po kratkem bivanju na Ministrstvu za notranje zadeve v Bukarešti so bili prepeljani v kombijih v Sighet, kamor so prispeli 7. maja. Ječa je bila izbrana zaradi svoje geografske izoliranosti in bližine meje s Sovjetsko zvezo — v primeru protikomunističnega upora bi lahko zapornike hitro evakuirali čez mejo. Celična struktura je omogočala posamično izolacijo, pomanjkanje preglednosti režima pa je onemogočalo kakršen koli stik z zunanjim svetom.

26. maja 1950 so v Sighet prispeli tudi grško-katoliški škofje in duhovniki, aretirani oktobra 1948, pripeljani iz samostanov Dragoslavele in Căldărușani. Oktobra in novembra 1950 so bili prepeljani še drugi 45–50 grško-katoliških in rimskokatoliških škofov in duhovnikov. Avgusta 1951 so se jim pridružili člani skupine, obsojene v procesu Maniu-Iorga-Mihalache novembra 1947. Do avgusta 1952 je število zapornikov doseglo 89. Le zaporniki iz procesa Maniu-Mihalache so bili javno sojeni; ostali so bili pridržani na ukaz Ministrstva za notranje zadeve ali Securităte, brez formalnih obtožb, v stanju »začasnega preventivnega pripora«.

Med letoma 1950 in 1955 je ječa v Sighetu postala kraj počasnega iztrebljanja elit. Razmere so bile zasnovane tako, da so povzročale smrt: zaporniki so bili držani v neogrevanih celicah, slabo hranjeni, prisiljeni stati več ur, okna pa so bila na koncu prekrita z zavesami, da so omejili pogled samo na nebo. Tisti, ki so se upirali, so bili kaznovani z izolacijo v »črni« in »megli« — celicah brez svetlobe, kjer so bili zaporniki privezani z verigami in prisiljeni stati. Večina zapornikov je bila starejša od 60 let. Med njimi so bili Iuliu Maniu, predsednik Narodne kmečke stranke in nekdanji predsednik vlade, ki je umrl v ječi leta 1953; Gheorghe I. Brătianu, zgodovinar in nekdanji minister; Daniel Ciugureanu, basarabijski voditelj in nekdanji predsednik Sveta ministrov Demokratične republike Moldavije; grško-katoliški škof Alexandru Rusu; general Henri Cihoski; ekonomist Gheorghe Tașcă; Constantin Titel Petrescu, socialdemokratski voditelj; in mnogi drugi.

Med letoma 1950 in 1955 je v Sighetu umrlo 54 zapornikov — od skupno približno 200, ki so prestopili skozi to ječo. Njihova trupla so ponoči, na skrivaj, pokopali običajni zaporniki v mestnem pokopališču ali na terenu bolnišnice, v anonimnih grobovih. Smrtna potrdila niso bila izdana, družine pa niso bile obveščene. Smrtna potrdila so bila izdana šele leta 1957 in hranjena v osebnih spisih, ne da bi bila poslana družinam. Ta praksa prikrivanja umrlih spominja na nacistične metode v Auschwitzu ali sovjetske v Gulagu, kar postavlja Sighet v evropsko mrežo totalitarnega terorja, ki je zaznamovalo 20. stoletje.

Leta 1955 je zaradi Ženevske konvencije in sprejema komunistične Romunije v OZN prišlo do delne amnestije. Del političnih zapornikov je bil izpuščen, drugi premeščeni v druge ječe ali postavljeni v obvezno bivališče. Vendar je v Sighetu od približno 200 zapornikov umrlo že 54. Ječa je ponovno postala zapor za običajne prestopnike, čeprav so politični zaporniki še naprej prehajali skozi, pogosto »v tranzitu« proti psihiatrični internaciji — disidentstvo je bilo šteto za psihiatrično patologijo. Leta 1977 je bila ječa razgrajena, stavba pa je vstopila v napreden proces propadanja. Revolucija leta 1989 jo je našla v stanju razvalin, zapuščeno in pozabljeno.

Evropski kontekst Sigheta je še širši. Mesto samo je bilo priča ene največjih tragedij holokavsta v srednji Evropi. Spomladi 1944, ko je severno Transilvanijo zasedla horthyjevska Madžarska, je bilo približno 38.000 Judov iz Maramureša, vključno s tistimi iz Sigheta, deportiranih v Auschwitz. Med njimi je bila tudi družina Elieja Wiesla, Nobelovega nagrajenca za mir leta 1986, rojenega v Sighetu leta 1928. Danes Spominska hiša »Elie Wiesel« v Sighetu, na ulici Dragoș Vodă, ohranja spomin uničene judovske skupnosti in tako dopolnjuje sliko zgodovine, zaznamovane z dvema totalitarizmoma — nacističnim in komunističnim — ki sta opustošila to mejno regijo. Ta dvojna travma, holokavst in komunizem, naredi Sighet edinstven kraj v Evropi, simbol človeške odpornosti pred najtemnejšimi poglavji zgodovine.

Arhitekturna mojstrovina in umetniška dediščina: Preobrazba ječe v tempelj spomina

Preobrazbo ječe v Sighetu v memorial je leta 1993 začela pesnica Ana Blandiana, predsednica državljanske zveze, in njen mož, pisatelj in zgodovinar Romulus Rusan. Svetu Evrope sta predstavila projekt, s katerim sta zahtevala ustvaritev Memoriala žrtvam komunizma in odpora na mestu nekdanje ječe. Leta 1994 je Svet Evrope prevzel projekt pod svojo okrilje, Fundacija Državljanska akademija pa je prevzela razvalino stavbe. Dela obnove in ureditve so trajala do leta 2000, potrebna je bila obnova temeljev, izolacij in strehe, saj je bila stoletna stavba razvaljena in polna vlage. Notranje stene, ki so bile v komunističnem obdobju prebarvane in niso več ohranjale spomina na petdeseta leta, so bile pobeljene v belo, da bi prostor sam govoril.

Vsaka od 88 celic nekdanje ječe je bila preobražena v muzejsko dvorano, vsaka s svojo temo — politika, vojna, religija, umetnost, življenje v ječi, kazni, odpor, ženske, otroci, etnična preganjanja, partizani, prisilno delo, deportacije, propaganda. Skupaj te dvorane predstavljajo kronologijo totalitarnega sistema v komunistični Romuniji, pa tudi v drugih državah srednje in vzhodne Evrope. Nekatere dvorane so posvečene odporniškim gibanjem na Poljskem, Češkoslovaškem, Madžarskem in v Vzhodni Nemčiji — vstaji v vzhodnem Berlinu junija 1953, gibanjih na Češkoslovaškem, madžarski revoluciji leta 1956 — kar postavlja romunsko izkušnjo v širši evropski kontekst. Nekaj celic je bilo ohranjenih nespremenjenih, za avtentičnost — med njimi sobe, v katerih sta umrla Iuliu Maniu in Gheorghe I. Brătianu.

Muzej se razteza čez tri ravni in je organiziran kronološko, začenši z vzpostavitvijo komunizma, goljufivimi volitvami leta 1946, uničenjem zgodovinskih političnih strank, kolektivizacijo, protikomunističnim odporom v gorah, represijo proti Cerkvi in kulturi, uničenjem in komunizacijo romunske družbe, dokumenti deportacij, ženske v ječi, otroci v ječi in še marsičem. Prehod skozi hodnik, prekrit s tisoči portreti političnih zapornikov, ustvarja skoraj fizičen občutek preobremenjenosti z množico fotografij — vsaka predstavlja uničeno usodo in prekinjeno življenje.

Umetniška dediščina Memoriala je izjemne vrednosti in dopolnjuje znanstveno razsežnost razstave z emocijo in umetniško sugestijo. Zbirka likovne umetnosti vsebuje dela, ki so jih podarili ugledni romunski umetniki: tapiserija »Svoboda, ljubimo te« Šerbane Dragoescu, slika »Vstajenje« Christiana Paraschiva, bronasta skulptura »Črno morje«, ki jo je Ovidiu Maitec posvetil zgodovinarju Gheorgheju I. Brătianuju, dve veliki skulpturi Camiliana Demetrescuja z naslovom »Poklon političnemu zaporniku«, relief »Viden v padcu« Petra Jacobija — nemškega umetnika romunskega porekla, avtorja referenčnih del, posvečenih evropskemu spominu — postavljen v Dvorani zemljevidov, in serija portretov »Mučeniki komunističnih ječ« Silvie Radu.

Najbolj impresivno delo pa je kiparska skupina »Procesija žrtvovanih«, ki jo je ustvaril kipar Aurel I. Vlad in slovesno odprl leta 1997. Gre za osemnajst človeških podob iz brona, krhkih, obupanih, ki napredujejo proti zidu, ki jim zapira obzorje — tako kot je komunizem oviral življenje milijonov ljudi. Postavljena v drugem dvorišču nekdanje ječe, je ta kiparska skupina postala emblematična za Memorial, simbolizira neskončno procesijo žrtev proti smrti in sprejemljivo žrtev tistih, ki so se upirali.

Drug bistven prostor je Prostor za zbranost in molitev, zgrajen leta 1997 v enem od notranjih dvorišč nekdanje ječe, po natečaju projektov, na katerem je sodelovalo 50 arhitektov in umetnikov. Zmagovalni projekt arhitekta Raduja Mihăilescuja združuje antični slog — namig na grški tolos in krščanske katakombe — s sodobno vizijo. Gre za podzemno kapelo, nad katero visi impluvij, skozi križ, izrezan v središču kupole, pa prodira svetloba. Na stene spuščajoče se rampe v podzemni prostor so bila v dimljeni andezit vklesana imena skoraj osem tisoč umrlih iz ječ, taborišč in krajev deportacije v Romuniji — operacija, ki je zahtevala deset let dela v okviru Mednarodnega centra za študije komunizma. Tema natečaja je bila fraza, prisotna v vseh spominih iz ječe: »Ne bi zdržal, če ne bi verjel v Boga«.

Zadnja bistvena komponenta Memoriala je Pokopališče revnih, ki se nahaja 2,5 kilometra od muzeja, na izhodu iz mesta proti Bârsani, manj kot 50 metrov od romunsko-ukrajinske meje. Tukaj so bili med letoma 1950 in 1954 ponoči, na skrivaj, pokopani 54 umrlih iz politične ječe — bodisi posamično, bodisi v skupnih grobovih. Grobove ni bilo mogoče identificirati med tisoči grobovi pred in po petdesetih letih, zato je bil za praznovanje žrtve teh žrtev leta 1999 zasnovan edinstven krajinski projekt: na površini 14.000 kvadratnih metrov pokopališča je bil narisan obris Romunije, izdelan iz smrek in iglavcev. Na mestu Sigheta na tem zemljevidu se je dvignil oltar-cenotaf, ki ga prevladuje masiven apnenčasti križ, okrašen v bizantinskem slogu, na katerem so vklesane besede Devete blaženosti. Pod oltarno mizo so bile postavljene urne s prstjo, prineseno iz pokopališč ječ, krajev usmrtitev, krajev, kjer počivajo žrtve pripora, deportacije ali obveznega bivališča. Leta 2008 je bil ansambel dopolnjen s kamnitim oltarjem, pri katerem potekajo spominske maše. Triptih »Requiem« Victorja Cupșe, posvečen žrtvam komunizma iz vseh držav, kjer je komunizem uveljavljal svojo oblast, je postavljen v sprejemni dvorani obiskovalcev na Pokopališču revnih.

Leta 2018 je Memorial Sighet prejel Znak evropske dediščine in postal prva institucija v Romuniji, ki je prejela to odlikovanje. Odlikovanje priznava temeljno vlogo tega kraja v zgodovini in kulturi Evrope, saj vklaplja romunsko trpljenje v skupno evropsko dediščino.

Legende, osebnosti in prelomni trenutki: Glasovi iz teme

Zgodba Memoriala v Sighetu je neločljivo povezana z osebnostmi, ki so omogočile preobrazbo razvaline v institucijo spomina svetovnega ranga. Ana Blandiana — po pravem imenu Otilia Valeria Coman — je duša tega projekta. Nekdanja disidentka, pesnica, prepovedana v komunističnem obdobju, predsednica državljanske zveze leta 1993, je imela vizijo preobrazbe ječe v Sighetu v memorial. Njen oče je bil duhovnik, štet za »sovražnika ljudstva«, ona sama pa je poznala preganjanje. Skupaj z možem, Romulusom Rusanom — zgodovinarjem, esejistom in nekdanjim političnim zapornikom — je leta 1993 postavila temelje Mednarodnemu centru za študije komunizma, instituciji, ki je postala znanstveni motor Memoriala. Romulus Rusan je vodil zbiranje ustne zgodovine, fotografij, dokumentov, predmetov, pisem, časopisov, knjig, posnetkov — surovega materiala, iz katerega je bil zgrajen muzej. Umrl je leta 2016, za seboj pa pustil monumentalno delo.

Med slavnimi zaporniki, ki so prestopili skozi ječo v Sighetu, so figure, ki so zaznamovale zgodovino Romunije in Evrope. Iuliu Maniu (1873–1953), predsednik Narodne kmečke stranke, nekdanji predsednik vlade Romunije, eden od ustvarjalcev Velike združitve leta 1918, je bil pripeljan v Sighet maja 1950 in je umrl v ječi 5. februarja 1953, po letih mučenja in stradanja. Celica, v kateri je umrl, je ohranjena v muzeju kot nemi priča. Gheorghe I. Brătianu (1898–1953), zgodovinar, nekdanji minister za zunanje zadeve, potomec slavne družine iz romunske zgodovine (sin Iona I.C. Brătianuja), je umrl v isti ječi. Daniel Ciugureanu, basarabijski voditelj, predsednik Sveta ministrov Demokratične republike Moldavije v času združitve leta 1918, državni minister v štirih vladah Romunije, diplomat na pariški mirovni konferenci, je umrl v Sighetu 19. maja 1950, le nekaj dni po prihodu v ječo.

Grško-katoliški škofje, pripeljani v Sighet leta 1950, predstavljajo posebno poglavje verske represije. Med njimi sta bila Alexandru Rusu, škof v Baia Mare, in drugi prelati Romunske cerkve, združene z Rimom, žrtev politike ukinitve Grško-katoliške cerkve leta 1948. Ti so bili držani v nečloveških razmerah, mnogi so umrli v ječi. Eden od zaprtih duhovnikov je bil kanoniziran pod imenom Aleksej Karpatski, svetnik 20. stoletja, priznan od Pravoslavne cerkve.

Število 54 umrlih v Sighetu med letoma 1950 in 1955 predstavlja le vrh ledene gore komunistične represije v Romuniji. Mednarodni center za študije komunizma je do danes identificiral več kot 8.000 imen političnih zapornikov, umrlih v romunskih komunističnih ječah — številka, ki daleč od pokrivanja prave razsežnosti represije, govori o razsežnostih romunskega Gulaga, ki je deloval 45 let. Ocene se gibljejo med 118.000 in 600.000 osebami, ki so prestopile skozi ječe, taborišča prisilnega dela, kolonije deportacije in obvezna bivališča.

Leta 1997 je z zakonom št. 95 z dne 10. junija 1997 kompleks, ki ga sestavljajo ječa Sighet, pokopališče Cearda in pripadajoče zemljišče, postal »ansambel nacionalnega pomena« — uradno priznanje zgodovinske in simbolne vrednosti tega kraja. Oktobra 1998 je Svet Evrope uvrstil Memorial v Sighetu med prva tri mesta gojenja evropskega spomina, ob Memorialu v Auschwitzu in Memorialu miru v Normandiji. Ta uvrstitev ni le častna, temveč izraža priznanje dejstva, da je komunistična izkušnja v Romuniji sestavni del evropske zgodovine, podobno kot holokavst ali hladna vojna.

Stéphane Courtois, urednik »Črne knjige komunizma« in rektor Poletne šole v Sighetu, je izjavil: »V nobeni drugi nekdanji komunistični državi nisem odkril pobud s takšnim obsegom kot tiste v Sighetu. Obstajajo, seveda, sorodne pobude, vendar so zaenkrat daleč od doseganja kakovosti tistega, kar je bilo narejeno v Sighetu.« Ta ocena poudarja edinstven značaj Memoriala, ki ni le muzej, temveč kompleksna institucija — raziskovalni inštitut, muzeografija in izobraževanje — ki rekonstruira in ohranja spomin narodov, katerim je pol stoletja v zavest vsiljevala lažno zgodovino.

Praktični vodnik za obisk in izkušnja današnjega turista

Memorial žrtvam komunizma in odpora se nahaja v zgodovinskem središču mesta Sighetu Marmației, na ulici Corneliu Coposu št. 4, v območju, ki je lahko dostopno peš. Za obiskovalce leta 2026 je urnik obiskovanja naslednji: v obdobju od 15. aprila do 14. oktobra je Memorial odprt vsak dan med 9.30 in 18.30 (zadnji vstop 30 minut pred zaprtjem); v zimskem obdobju, od torka do nedelje med 9.30 in 16.30, ob ponedeljkih zaprt. Povprečno priporočena dolžina za popoln obisk je najmanj dve uri, za branje informativnih panojev v vsaki dvorani in za polno doživetje vzdušja kraja pa se priporoča tri ure. Obiskovalci lahko izkoristijo tudi vodene oglede, ki so na voljo na zahtevo na vhodu in ponujajo dodaten kontekst ter preoblikujejo izkušnjo v še globljo.

Vstopnice so po dostopnih cenah, brezplačno parkiranje pa je na voljo obiskovalcem na ulici Gheorghe Șincai, pravokotno na ulico Corneliu Coposu, tik za muzejem. Za šolske in univerzitetne skupine Memorial ponuja namenske izobraževalne programe, Poletna šola v Sighetu, organizirana vsako leto od leta 1998, pa vsako leto združi več kot 800 mladih iz Romunije, Republike Moldavije in drugih evropskih držav, da se naučijo zgodovine komunizma neposredno na kraju, kjer se je odvijala.

Izkušnja obiska Memoriala je globoko čustvena in je ni mogoče v celoti opisati z besedami. Že ob vstopu obiskovalca pozdravi moto »In poznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila« — svetopisemska vrstica, ki tukaj dobi globok politični in človeški pomen. Prehod skozi uvodni hodnik, ki ga prevladuje ogromen zemljevid Romunije, na katerem so označene vse ječe in delovna taborišča iz časa komunističnega režima, pripravi obiskovalca na to, kar sledi. Hodnik s tisoči portreti zapornikov ustvarja občutek preobremenjenosti — vsaka fotografija predstavlja uničeno usodo. Nato je stik z ječo samo, s celicami, preobraženimi v muzejske dvorane, še težji. Vsaka soba razkriva vidik totalitarnega sistema: od komunistične propagande in kulta osebnosti, do verske represije, deportacij v Bărăgan, kanala Donava-Črno morje in odpora v gorah.

Tuji obiskovalci — zlasti evropski — bodo v Memorialu v Sighetu našli most razumevanja s svojo zgodovino. Dvorane, posvečene odporu na Poljskem, Češkoslovaškem, Madžarskem in v Vzhodni Nemčiji, ustvarjajo dialog med nacionalnimi izkušnjami, kažejo, da je bila komunistična represija evropski pojav, ne le romunski. Primerjava z Auschwitzem, stalno prisotna v diskurzu Memoriala, ni izenačevanje trpljenja, temveč postavljanje komunistične izkušnje v širši kontekst evropske zgodovine 20. stoletja — zgodovine, zaznamovane z dvema velikima totalitarizmoma, ki sta opustošila kontinent.

Po obisku muzeja je treba pot nadaljevati proti Pokopališču revnih, na razdalji 2,5 kilometra. Tam zemljevid Romunije, narisan iz smrek, oltar-cenotaf s križem v bizantinskem slogu in urne s prstjo iz krajev represije ustvarjajo prostor globoke meditacije. Je kraj, kjer spomin postane molitev in žrtev žrtev dobi smisel.

V Sighetu si lahko ogledate tudi Spominsko hišo »Elie Wiesel« — rojstno hišo Nobelovega nagrajenca za mir, danes Muzej judovske kulture v Maramurešu — in Muzej maramureške vasi na prostem na griču Dobăieș, ki predstavlja tradicionalna gospodinjstva, lesene cerkve in izrezljana vrata, prinesena iz vasi Maramureša. Na samo 18 kilometrov se nahaja Veselo pokopališče v Săpânți s svojimi znanimi barvnimi križi in ironičnimi pesmimi o umrlih, na približno 20 kilometrov pa samostan Bârsana, impresiven samostanski kompleks z lesenimi cerkvami, visokimi več kot 50 metrov.

Memorial žrtvam komunizma in odpora v Sighetu je v bistvu več kot muzej. Je kraj, kjer spomin postane oblika pravičnosti, kjer je zgodovinska resnica obnovljena, kjer trpljenje preteklosti postane nauk za sedanjost. Za evropskega obiskovalca, naj bo Francoz, Nemec, Britanec, Poljak ali katerekoli druge narodnosti, ta kraj ponuja globoko razumevanje, kaj je pomenil komunizem v vzhodni Evropi, kakšna je cena svobode in vrednost demokracije. Je romanje k koreninam sodobne evropske zavesti, kraj, kjer zgodovina govori, kjer žrtve niso več utihnile in kjer se prihodnost gradi na resnici.